Ker smo v Scheinfeld prispeli malce prezgodaj, smo se odločili še za kratko panoramo mesteca, tako da so tudi ostali šlani družine videli, kje sem že preživel en teden in kje bom preživel še tri tedne. Seveda panoramska vožnja Scheinfelda ni trajala kaj dlje kot 10 minut, zato smo kmalu prispeli do dvorišča hiše na Beaulieustrasse 10.
Že ob prvem pogledu proti vratom sem zagledal Ulrike, takoj za njo pa Philippa. Skočili smo si v objem, se pozdravili in na hitro izmenjali nekaj besed, nato pa sem jih seznanil z ostalimi člani družine. Kmalu sta do vrat prispela tudi Philippov mlajši brat Max in oče Stefan. Verjetno ni potrebno posebej omenjati tega, da so sledile minute spoznavanja med starši, nikakor nismo mogli mimo ogleda celotne hiše in seveda pogovora o novostih. Sledilo je tudi veselje ob odpiranju daril, ki smo jih prinesli za moje gostitelje. Skupaj smo pojedli še kosilo si izmenjali še nekaj besed, pogledov in objemov, nato pa so moji starši in sestra odšli nazaj proti Sloveniji, saj jih je čakala še dolga pot domov.
Začelo se je zares. Malce smo še posedeli, nato pa smo se odpravili pripraviti mojo sobo, posteljo in vse potrebno. S težkimi napori sem odprl moj kovček in se lotil zlaganja oblek (bolje rečeno odkrivanja kaj vse sem v soboto odnesel od doma). Po končanem raziskovanju in odkrivanju novih skrivnosti moje partljage sem se enostavno zleknil naslanjač v Philippovi sobi in si odpočil od dolgega potovanja. Tudi ostali se niso branili počitka, vsak nekje v svojem kotu, saj so šele včeraj prišli z dvotedenskih počitnic na Floridi (časovna razlika je vidno utrudila predvsem Maxa). Kmalu je sledilo dejanje imenovano prvi poiskus pisanja bloga. Verjetno lahko sklepate, da mi ni uspelo. Vse kar sem popoldne spravil iz sebe je bilo to, da sem odkril kako na tipkovnici spremeniti vse nemške črke v naše šumnike, poslal sem nekaj e-poštnih sporočil in raziskal svet Applovega računalnika, katerega so mi dodelili Heindlovi.
Prvi dan, prvi obiski, prve izkušnje. Zdaj lahko rečem "naši", so se odločili, da bomo odšli na kavo k njihovim prijateljem. Sicer jaz, Philipp in Max ne pijemo kave, a Philipp je izjavil, da je to edina dobra kava v Scheinfeldu (tudi edina, ki jo pije), zato sem se odločil, da bom tudi sam spil kakšno skodelico. Prispeli smo. Sprejel nas je izredno zanimiv (fotografski) par in njuna hčerka. Zakaj fotografski? Kar doma sta si uredila fotografski atelje. Za Christiana, ki je bil sošolec Philippovih staršev, je fotografiranje služba, medtem ko je fotografiranje za Rahel le hobi. Prav iz tega studija, ki mi ga je Rahel ponosno razkazala med našim obiskom, prihaja večina fotografij Adidasovih oblačil, ki jih vidimo v reklamnih revijah različnih trgovin. Priznati moram, da sem bil presenečen nad velikostjo in predvsem tehnično opremljenostjo studija. Le stoj in glej. Ob prijetnem druženju ob kavi in, kot me je poučila Rahel, za popoldne obveznemu pecivu smo preživeli krasno popoldne. Kmalu se je na mizi pred menoj pojavil prenosnik in že smo si ogledovali slike, ki sta jih na svojih potovanjih posnela Rahel in Christian. Priznati moram, da sta prepotovala velik del sveta in to ne sama, ampak skupaj s komaj dveinpolletno hčerko. Pravzaprav sta "prepotapljala" velik del sveta, saj je Rahel, ki sicer prihaja iz Švice, potapljaška inštruktorica. Po večurnem uživanju ob kavi, slikah, klepetu in pecivu smo se poslovili in odpravili še na hiter obisk k Philippovim starim staršem. Doživeli smo seveda prijeten sprejem. Pravzaprav sem bil presenečen, da se me je babica spomnila še od lanskega leta, saj sva se videla le enkrat (pa še to za zelo kratek čas). Nismo ostali dolgo, saj smo si vsi počasi želeli večerje in počitka. Doma smo se odpravili vsak v svojo sobo in se malce odpočili. Sam sem takrat končno uspel spisati pri del tega bloga, nato pa je sledila (pozna) večerja. Kljub temu, da nisem bil posebej lačen sem obljubil, da bom vsaj prisedel k mizi in malce poskusil. No, to pokušanje se je prelevilo v pravo pojedino, lahko si predstavljate. Prijeten klepet po večerji o načrtih za jutri se je kaj kmalu zaključil. Tudi tukaj imamo namreč jutri šolo.
Tako zdaj pišem in poslušam, kako se vse počasi umirja. Vesel sem, da je današnji dan minil tako kot je, saj sem že danes doživel mnogo prijetnih stvari. Od srečanja obeh družin, obiska pri Rahel in Christianu, obiska pri starih starših, pa vse do prijetnih majhnih trenutkov z družino.
Ne morem si kaj, da ne bi z vami delil tudi nekaj fotografij, ki sta jih posnela Rahel (www.rahelhabermeier.com) in Christian (www.christianhabermeier.de). Vzemite si čas in si jih oglejte, nekatere so res krasne.
Sedaj je počasi že vse tiho, iz kuhinje še prihaja zvok pospravljanja posode , iz Maxove sobe se vsake toliko časa sliši le še kakšen rahel premik, medtem ko Philipp uživa v svojem kraljestvu. Na strešnem oknu se pojavljajo vedno večje dežne kaplje, čeprav se je danes za nekaj časa celo pojavilo sonce in smo videli celo pravi poletni sončni zahod. Kakorkoli že, menda se bo vreme izboljšalo (do torka) in lahko bomo uživali v poletnih temperaturah.
Poln občutkov, misli in pričakovanj, kako bo jutri v šoli, se bom počasi odpravil spat.
Kaj naj rečem,... bis morgen!
Na kavi v "fotostudiju"
Ni komentarjev:
Objavite komentar