S Philippom sva se odpravila k sosedom, na kratko kopanje v bazenu. Preplezala sva ograjo, skočila v ledeno hladno vodo, prepravala nekaj dolžin in pohitela pod topel tuš, saj je bilo zunaj kar precej hladno. Sliši se nezakonito. Vsaj dokler ne pojasnim, da je sosednja hiša v lasti Heleninih (žena Philippovega strica) staršev in je to, kar sva storila s Philippom, Martinov vsakdanji jutranji ritual. Sledil je zajtrk, po katerem je ostalo še nekaj časa za krajši pogovor, nato pa smo počasi odšli proti centru Münchna. Seveda ni šlo brez poslavljanja in mnogih lepih želja, predvsem pa je bila "na mestu" zahvala družini Heindel (družini Philippovega strica), ki nam je močno olajšala potovanje. Odpravili smo se proti glavni železniški postaji. Saj veste kaj pravi znan rek: "Če gre lahko kaj narobe, bo šlo narobe." In tako je tudi bilo. Edini vlak, ki je danes peljal v Slovenijo so odpovedali oz. se je ustavil v Celovcu in ni nadaljeval poti proti mojemu domu. Tej informaciji je sledila vsesplošna panika, a bila je odveč, saj je prijazno osebje na Münchenski železniški postaji poskrbelo, da smo našli drugo povezavo do Ljubljane. Na žalost ta ni bila direktna (brez prestopanja) in je pomenila tudi malce poznejši prihod domov, saj se je vlak iz Münchna odpeljal dve uri in pol kasneje, kot je bilo sprva predvideno. Problem s prestopanjem se je kljub moji številni partljagi (nahrbtnik, velik kovček, vrečka s ploščo Charlieja Parkerja in velika škatla Haribo bonbonov) zdel rešljiv, drugega (s kasnejšim odhodom in dvema urama čakanja na vlak) pa smo kaj hitro rešili. Odločili smo se za "nadgradnjo" včerajšnjega ogleda Münchna. Tokrat smo se sprehodili skozi staro mestno jedro, si ogledali mestno hišo, nekaj pomembnih trgov in zgradb ter se povzpeli na enega izmed številnih zvonikov, kjer se nam je odprl prekrasen razgled na München. Nismo se zadržali dolgo. Odpravili smo se nazaj proti železniški postaji, saj nikakor nismo želeli, da bi zamudil vlak ali pa na njem ne bi dobil sedež.
Čakanje na prhod vlaka je minilo v tišini. Verjetno sm vsi štirje v mislih potovali skozi zadnje tri tedne in vse kar smo doživeli skupaj. No, vsaj jaz sem. Vlak je prišel in morali smo se posloviti. Bilo je težko, a nismo imeli druge izbire. Verjetno so mi od vseh besed, ki smo jih takrat izrekli, v spominu najbolj ostale Stefanove: "No, v teh treh tednih si se "kvazi" asimiliral." Še enkrat več je moral pokazati njegov smisel za humor. Objeli smo se, si zaželeli srečo in se poslovili z "bis nächste Jahr!" (do prihodnjega leta). Vstopil sem na vlak, Philipp pa mi je sledil z delom moje partljage. Še zadnjič sva se objela, si izmenjala še zadnjih nekaj besed, drug drugemu zaželela srečo na maturi in se razšla. Vlak se je pričel premikati in skozi okno smo si še zadnjič pomahali, nato pa so telesa Heindlovih počasi postajala le še obrisi na peronu Münchenske železniške postaje. Pričelo se je moje potovanje.
Sedaj, ko to pišem, sedim v starem vagonu, z modrimi sedeži, vlak pa me močno premetava sem in tja. Ni dvoma. Sedim na slovenskem vlaku, v kupeju, kjer mi družbo dela prestrašeni (še vedno ga skrbi ali sva na pravem vlaku) turški študent na izmenjavi v Sloveniji. Priznati moram, da je precej zgovoren, zato se med nama neprestano odvija pogovor (v angleščini). Ne boste verjeli, a ugovotil sem oz. sem se slišal, da ne znam več govoriti tekoče angleško. V vsakem stavku se namreč pojavijo manjše nemške besede. Povsem avtomatično, brez razmišljanja. Očitno je to potrditev Stefanove hipoteze o "kvazi asimilaciji". Upam, da mi bo šla slovenščina lažje z jezika.
Morda malce pozno, a šele na vlaku, nekje v Avstriji, sem spoznal, kako močno so mi Heindlovi prirasli k srcu. V bistvu ne morem verjeti, da kako se lahko po štirih tednih skupnega bivanja (en teden lani in trije tedni letos) na nekoga tako navežeš. Res so postali moja prava "druga družina". Pogrešal jih bom. Pogrešal bom Scheinfeld, tamkajšnji vsakdan, glasbo med jutranjim tuširanjem v kopalnici, pozne večerne pogovore o Sloveniji, avanture in zabave med vikendi, lenarjenje na terasi ob sončnem zahodu in Stefanovih šalah,... Pogrešal bom vse. Zato sem trdno odločen, da to ni bil moj zadnji obisk Scheinfelda, prav tako pa Philippov lanski obisk Slovenije ni bil njegov edini. O, ne, še se bomo videli. Prvič verjetno (šele) prihodnje poletje, ko naj bi nas obiskala celotna družina Heindel. Ne morete si predstavljati kako nestrpno bom čakal naslednji avgust in dan, ko bo na vhodnih vratih zazvonilo, pred njimi pa bodo stali Philipp, Max, Ulrike in Stefan (morda tudi Juli). Kakorkoli, trdno sem prepričan, da tudi to ne bo naše zadnje srečanje. Upam, da se bodo naše poti še mnogokrat prepletle. Po možnosti vsako leto.
To je bilo nekaj sestavkov, ki sem jih uspel zapisati med mojo vožnjo z vlakom proti domu. Vožnja sama po sebi ni bila naporna. Morda me je bolj utrudilo dejstvo, da so se mi v moji glavi odvijali različni dogodki preteklih tednov. Bil sem poln mešanih občutkov. Po eni strani sem se vračal v mojo domovino, po drugi pa za seboj puščal družino Heindel in Scheinfeld, kjer sem doživel mnogo lepih trenutkov. Zgoraj omenjeni strah o tem kako mi bo šla z jezika slovenščina je bil odveč. Ne morete si predstavljati kakšen nasmeh se mi je narisal na obrazu, ko je v moj kupe prispel sprevodnik in dejal: "Dober dan. Karte prosim!" S širokim nasmeškom in brez težav sem mu odgovoril: "Dober dan. Izvolite," ter mu pod nos pomilil karto, ki je dokazovala, da prihajam iz Nemčije.
Zadnji del vožnje po Sloveniji (od Kranja do Ljubljane) sem odložil svinčnik in papir, odprl okno in se naužil svežega zraka. Opazoval sem pokrajino, ki se mi je z vsakim prevoženim kilometrom zdelo bolj domača. Kmalu sem zaznal, da vstopamo v Ljubljano. Prispeli smo na Ljubljansko železniško postajo in izstopil sem. Ozrl sem se po peronu in zagledal mamo in očeta. Objel sem ju srečen, da sem doma in da sem preživel tri prekrasne ter nepozabne tedne.
Ob tej priložnosti naj vas vse povabim še k nadaljnjemu spremljanju mojega bloga, saj bom čez kakšen teden, ko se malce ustalim, spočijem, umirm in zberem moje misli objavil še zadnji del-moje sklepne misli. Prav tako pa sledi še objava fotografij, ki so nastale med mojo tritedensko poletno avanturo. Tako boste prebrali in videli kako res izgleda, kot sem se izrazil pred tremi tedni, moje življenje po nemško!
Ni komentarjev:
Objavite komentar