Spontan vsakdan

Pozdravljeni, spet jaz. Minil je še en dan in spet sedim pred računalnikom in zbiram misli, ki so se nabirale v moji glavi preko dneva. Ni tako lahko, kot se sliši, saj počasi pričenjam celo misliti po nemško. Vem, smešno, ampak resnično. Zalotil sem se, da celo pri teku, ko imam ogromno časa, da sem sam s seboj, razmišljam v nemščini. Kakorkoli, minil je še en dan in za nami so nova doživetja...

Zgodbo sedaj že dodobra poznate. Zjutraj smo vstali ob 7.15, tako kot sedaj že nekaj dni zapored, se stuširali ob glasni glasbi, ki me tokrat (na žalost) ni popolnoma zbudila, pojedli zajtrk, nato pa sva se s Philippom, v spremstvu Fabija in Jane, odpravila v šolo. Prva ura je minila v znamenju genetike, saj smo pri biologiji nadaljevali z včerjašnjo snovjo, še prej pa obvezno "spraševanje". Opažam, da dlje kot sem tu, več mojih sošolcev je na vrsti za ustno spraševanje, saj profesorji (kot sem že omenil) ocenjujejo vsako uro in to nenapovedano. Po biologiji smo imeli spet prosto uro in zopet sem jo izkoristil za pisanjem dnevnika v nemščini. Sledili sta dve uri matematike in že omenjenih čudnih kotnih funkcij, ampak počasi že razumem kaj sploh računajo (z vsako uro gre na bolje). Nadaljevali smo pri geografiji, kjer smo dokončali snov o Alpah in turizmu ter pri zgodovini, kjer smo čas zavrteli nazaj do konca II. svetovne vojne in spregovorili od delitvi Nemčije na dva dela. No, omenil sem konec, ki je bil sporen ravno pri današnji uri, saj se je celoten razred sprl s profesorjem, ker smo trdili, da se je vojna končala leta 1945, kar pa očitno ni res. Profesor je dejal, da naj bi se uradno končala šele leta 1990. Obljubim, da bom ta podatek ob prvi prilik preveril in vam sporočil, ali imajo tudi tukaj profesorji vedno prav, kot velja pri nas. Zaslužen odmor za kosilo na sončnem dvorišču šole je minil (pre)hitro. Vsi smo si z veseljem slekli puloverje, dvignili rokave kratkih majic in se malce "posončili", na pravzaprav precej vročem soncu. Tako vročih sončnih žarkov v letošnjem letu še nisem občutil. Moje črne kavbojke so kar gorele, na koži pa se sedaj, ko je že večer, že poznajo prve posledice odmora za kosilo. Upam, da je to znak, da poletje res prihaja oz. je že tu. Naš šolski del dneva smo zaključili z dvema urama nemščine, pri katerih smo poslušali nekaj predstavitev del, ki so jih pripravili naši sošolci. Priznati moram, da smo se vsi dolgočasili in le opazovali kdaj bo ura pokazala 15.40, da bomo lahko odšli domov. V bistvu so se nekateri kar težko premagovali, da niso malce zaspali, saj so nam po napornem tednu oči dobesedno "lezle" skupaj. Po koncu pouka sva se Philipp in jaz sestala še z g. Reusom, saj Philipp jutri prvo uro piše, že nekajkrat omenjeno, kontrolno nalogo iz fizike, zaradi katere se naše popoldanske aktivnosti dodobra spreminjajo, jaz pa sem zato potreboval nadomesto uro. G. Reus me je napotil k biologiji (deseti razred; to je v slovenščini drugi letnik), saj bom tam, na posebno povabilo profesorice, lahko sodeloval v skupinskem raziskovalnem delu.

Doma si danes nisem privoščil še enega kosila, saj sem še vedno občutil, da sem kar dobro sit še od prejšnjega, ki sem ga "zdelal" med odmorom za kosilo. Maxa ni bilo doma, saj je že ob dveh (še veste kje sva bila s Philippom ob dveh? Ravno sva končala z odmorom, pred nama pa sta bili dve uri pouka; oh, kako rad bi bil Maxov sošolec) odšel na letno kopališče. Tako je nenadoma padla ideja: "Greva na bazen." Ravno to opisujem tudi v naslovu in ravno to mi je najbolj všeč pri moji družini. Nikoli ne vem kaj me čaka. Sam sem sicer človek, ki rad naredi načrt za naslednji dan do potankosti in preračuna kako bo porabil sleherno minuto (seveda se vedno malce zalomi), tukaj pa danes še vedno ne vem kaj bo jutri. Pač bo normalen vsak dan, nato pa se bomo spomnili in ga obrnili na glavo. In to mi je res všeč! Na bazenu sva si izmenjala prostor z Maxom in njegovim prijateljem, saj sta že odhajala domov. Na hitro sva skočila v vodo in tam ostala naslednjo uro, nato pa pohitela v garderobo, saj naju je že čakala Ulrike (Philipp namreč ni imel veliko časa; saj veste jutri je na sporedu fizika). Popoldne si je Philipp rezerviral za učenje, jaz pa kot storim najraje, za šport. Odmaknil sem se malce v svoj svet in odtekel kar pošteno dolgo "turo". Kljub temu, da sem utrujen in, da sem se težko pripravil do teka, me je ta (kot vedno) zbudil, mi dal novih moči in zagona. Po sproščujočem popoldnevu smo imeli še večerjo na terasi (tudi to brez Philippa, saj se je skupaj s prijateljm učil... fiziko). Očitno je tale fizika res težka, upam, da mu bo uspelo pisati čim bolje.

Tako opevanega družinskega večera danes ni bilo. Res smo po večerji posedeli za kakšno uro in razgljabljali o slovenskih besedah in prehrambenih navadah, a nato hitro odšli vsak k svojemu delu. Kaj več o prehrani vam napišem v kakšnem izmed naslednjih dnevnikov, saj me je močno fasciniralo koliko in predvsem kako pogosto tu "malce malicajo". No, ostal sem pri delu. Jaz počasi končujem s pisanjem, Philipp je ravnokar zaključil z učenjem, Ulrike je pričela s pospravljanjem kuhinje, Stefan si "polepšuje" večer s smešnimi posnetki na internetu, Max pa trdo gara za šolo (no, ja iz njegove sobe slišim ... now, you are just somebody that I used to know... takoj za tem pa že nov "glasbeni hit"; vsak ima svoj način dela). Upam, da se imate tudi vi tako dobro in super, kot jaz. Kot lahko preberete vsak dan mi težko, zato bom odšel še malce v ta raj predem grem v posteljo.

Oh, morda še opravičilo za jutri. Saj veste, petek je. Ne vem, če bom uspel napisati vse kar sem doživel, zato lahko pričakujete, da boste prejeli okrnjeno "popoldansko različico" bloga. Kaj več o petkovem večeru, pa v sobotni "izdaji".