Kakorkoli že naslov vam pove vse: "Samo da je petek!"
Dopoldne je minilo, kot še vedno do zdaj v znamenju šole. Prav tako jutro, ki smo ga prebrodili z vsakdanjo rutino, katero sedaj verjetno že poznate iz prejšnjih dni. No, danes je bila vožnja do šole nekoliko bolj napeta, saj sta bila Fabi in Philipp na koncu z živci pred kontrolno nalogo fizike, ki so jo pisali že prvo uro. Jaz sem to uro preživel z desetim razredom (pri nas je to drugi letnik). Pri biologiji so namreč pripravljali plakate na temo gozd, jaz pa sem imel tako priložnost, da sem se priključil skupinam in malce poklepetal z vsakim. Najdaljši pogovor sem imel seveda s profesorico, ki je bila zelo prijazna in tudi odprta za vsa vprašanja, ki so se mi porajala. Tako sva "predelala" marsikatero temo. No, učenci pa niso le pripravljali plakate za biologijo, saj so tudi oni včeraj pisali kontrolno nalogo, pri kemiji. Tako je ura minila tudi v znamenju poimenovanja ogljikovodikov in prav navdušen sem bil, ko sem jih lahko pomagal s svojim znanjem kemije. Sledila je prosta ura, ki sem jo preživel sam, saj so ostali še malce podaljšali reševanje fizike. Namenil sem jo pisanju nemškega dnevnika in počitku. Nato pa dve uri nemščine. Ne vem zakaj, a kljub številnim predmetom, ki mi tukaj niso ravno pri srcu (npr. "socialna vzgoja"), se mi nemščina zdi najbolj dolgočasna. Zdi se mi, da so tudi ostali takšnega mnenja, zato smo komaj prebrodili dve uri ob predelovanju nemških literatov in njihovih del. Čakala nas je še ena ura pred, tokrat malce bolj zgodnjim, odmorom za kosilo. Matematika. Zopet smo pol ure pregledovali domačo nalogo in nato reševali naloge s funkcijami. Kaj naj rečem, ustaljeno. Tudi pri tem predmetu se napetost počasi stopnjuje, saj moje sošolce v petek čaka kontrolna naloga, ki bo verjetno povzročila podoben "cirkus" kot fizika. Končno je sledil odmor za kosilo. S Philippom sva se odločila, da bova danes raje malce potrpela in nato jedla doma, zato sva malce poležala v sobi, ki je namenjena enajstemu razredu (tu imajo sedežne garniture, kuhinjo, računalnik, PlayStation, skratka luksuz; lahko bi si kaj takšnega ustvarili tudi pri nas). Sledili sta še zadji dve uri, ki pa jih ob petkih predstavlja vaja šolskega big banda (no, ja big banda... ni čisto pravi big band, saj lahko v njem najdete vse možne inštrumente). Tukaj velja, da mora vsak učenec narediti še štiri dodatne ure pouka na teden in lahko izbira med big bandom, zborom, dramskim krožkom, računalništvom, english conversation-om, itd.. Vaja pa ni bila običajna, saj je ravno včeraj ravnatelj, g. Munzert, praznoval svoj šestdeseti rojstni dan. Big band je igral na zabavi profesorjev, kjer so odigrali eno pesem, prav tako pa se je (na moje presenečenje) z eno pesmijo predstavil učiteljski pevski zbor, nad katerim sem bil navdušen. Si predstavljate deset naših profesorjev, kako pojejo večglasno? Sliši se interesantno in tudi je. Nastop zbora je bila po mojem mnenju izredno lepa in dobra poteza.
Po koncu big banda sva, kakor hitro sva lahko, odhitela domov, saj je bilo pred nama pestro popoldne. Najprej sva si privoščila kosilo, nato pa je Philipp odhitel po nakupih za "žarparty", ki smo ga organizirali pozno popoldne. Jaz sem uredil še nekaj obveznosti, pogledal na internet, kaj se kaj dogaja v Sloveniji, da ne bom povsem "izpadel" iz aktualnega dogajanja in nato odšel na kratek popoldanski tek. Ko sem se vrnil, so na terasi že sedele prijateljice Philippovega dekleta, Julie ali Juli, kot jo kličemo. Na hitro sem se stuširal in ko sem prišel na teraso so se že vsi zbrali. Preživeli smo krasno popoldne ob žaru, hrani, pijači in pogovoru. Philipp se je seveda izkazal s svojimi sposobnosti za peko, ostali pa smo se raje držali mize in pogovora. Zvečer smo se razšli, a le za nekaj minut, saj smo se kmalu spet sestali v Neustadtu, kjer te dni poteka vsakoletni mestni festival (Kerwa Fest). Opazil sem, da je pitje piva tukaj res prava folklora. V Neustadtu se je namreč zbralo vse, staro in mlado (mlado seveda nad šestnajst let, kar je tukaj starostna meja za nakup piva in vina). Res neverjetno, toliko stojnic z različnimi ponudbami, vrtiljakov, adrenalinskih naprav, šotorov s klopmi in mizami nisem videl še nikjer. Predvsem pa še nikjer nisem videl takšnih količin piva. Vsak obiskovalec namreč lahko najame pivski "krigel", v katerega se lahko natoči en liter piva, in potem cel večer samo nataka, pije, nataka, pije, nataka, pije,... Nisem mogel verjeti svojim očem. Naredili smo nekaj "krogov" po prizorišču, se za nekaj časa ustavili v enem izmed šotorov in malce posedeli ob glasbi, nato pa naredili še zadnji "krog" in preiskusili "Hišo smeha". Tu so nam nataknili očala, ki so nam pred nami pričarala "svet promilov", z njimi pa smo morali prehoditi hišo, ki je bila polna ovir. Lahko si predstavljate, da smo večkrat popadali na tla in se nismo znali rešiti. Tako smo se na nekaterih mestih porabili tudi po več deset minut, da smo se postavili nazaj na noge. Razigrani, zadovoljni in pa tudi precej utrujeni smo se nato odpravili domov.
Kot vidite je bil moj petek precej pester in naporen, ampak ni mi žal energije, ki sem jo porabil, saj si želim vsak dan tukaj izkoristiti kar se da najbolje in doživeti čim več. Ravno zato bo tudi danes pester dan. Vas zanima kaj vse bomo počeli, kaj vse se bo zgodilo in kakšni bodo moji občutki? Preberite jutri, saj danes definitivno ne bom imel časa, da vam poročam o vsem, kar se bo zgodilo.
Zdaj pa grem, v spodnjem nadstropju me vsi že nestrpno čakajo, da se odpravimo novim dogodivščinam naproti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar