Danes moj blog pričenjam malce drugače, na drug način. Sedim namreč v Philippovi sobi in, v drugem naslanjaču kot običajno, razmišljam, kaj naj vam napišem. Ugovotil sem, da bi lahko današnji dan opisal kratko in jedrnato z besedo uživamo, ampak verjetno samo s tem ne bi bili zadovoljni, zato sledi naslednjih nekaj stavkov o današnjem dnevu.
Pričeli smo ga običajno, kot že nešteto dni do sedaj. Po še enem vročem jutranjem ritualu smo pričeli s šolo. Najprej je bila na vrsti matematika. Kot se je izrazila profesorica snov po kontrolni nalogi je snov pred kontrolno nalogo in tako smo nadaljevali z "obdelovanjem" različnih funkcij. Po matematiki je kot nalašč prišla prosta ura. Če bi lahko izbiral, bi jo posvetil spanju, saj sem zadnje dni močno utrujen in bi se mi kakšna ura dodatnega spanca prav dobro prilegla. No, izbire nisem imel, tako sem se posvetil pisanju nemškega dnevnika za včerajšnji dan. Po prosti uri je najprej sledila zgodovina. Profesor je, kot vsako uro izbral enega izmed dijakov, ki je moral pred tablo. Zakaj to tokrat posebej omenjam? Šele danes sem namreč spoznal, da profesor ne sprašuje le tekoče snovi temveč želi vedeti tudi kaj o čemer so se učili v prejšnjih letih. Ob mojem izbuljenem pogledu, mi je Philipp kaj hitro razložil, da morajo vedno znati tudi tako imenovana "osnovna znanja" ali kot bi se mi izrazili, pokazati morajo splošno razgledanost. Zanimivo je, da to ne velja samo pri zgodovini, temveč pri vseh predmetih, kjer obstajajo "osnovna znanja". Ne predstavljam si kako bi kaj takšnega funkcioniralo pri nas, ko večina po kontrolni nalogi izbirše vse kar so si prejšnji večer "tlačili v glavo". To pa ni bila edina današnja posebnost pri zgodovini. O, ne. Prvič odkar sem tu, se je zgodilo, da sem si drznil odgovoriti na profesorjevo vprašanje. Ob enem izmed vprašanj o pretekli snovi je namreč nastala smrtna tišina, saj nihče ni poznal odgovora. Misleč, da poznam pravi odgovor sem potiho odgovoril, a me profesor ni slišal. Zbral sem še dodaten pogum, a še vseeno malce plašno odgovoril. Tokrat je mojemu (pravilnemu) odgovoru sledil širok nasmeh profesorja in zahvala, da sem ga rešil pred smrtno tišino. Priznati moram, da sem bil kar malo ponosen nase, da sem zbral pogum in izkusil nekaj novega.
Po današnji razburljivi uri zgodovine je sledila geografija in z njo vsesplošna panika zaradi jutrišnje kontrolne naloge. Da ne bo pomote, te panike se ne more nikakor primerjati s tisto pred kontrolno nalogo iz fizike oz. matematike. Geografijo nekako vsi jemljejo bolj "na izi". Me prav zanima ali se bo ta taktika obnesla tudi jutri peto šolsko uro, ko bodo prejeli liste z nalogami, jaz pa bom takrat preživljal uro skupaj s profesorjem Reusem. Bomo videli. Po koncu geografije sem, kot je za sredo že v navadi, odšel v peti razred, k g. Reusu. Tam smo preživeli uro nemščine ob predelovanju različnih oblik glagolov. Teh petinštirideset minut je bilo danes še bolj razburljivih kot ponavadi, saj je vročina tudi pri petošolcih povzročila vsesplošno nemirnost. Nekako imam občutek, da je dopoldne celotna šola (s profesorji vred) v mislih že na bazenu, saj se popoldne tam vsi še enkrat srečamo. Po "petošolski nemščini" je sledla ura etike, kamor sem se odpravil skupaj z g. Reusem. Tokrat se nismo posvetili le Freudu, temveč smo "povohali" tudi nektere ostale psihološke teorije. Drugače pa lahko rečem, da je ura minila brez posebnosti. Vesel, da sem se izognil nemščini v Philippovem razredu, kjer je bilo na sporedu suhoparno predelovanje književnosti, sem se odpravil v šolsko menzo, kjer smo si vsi skupaj privoščili kosilo. Sledili sta še dve uri "english conversation-a". Niti mi niti profesor nismo imeli želje, da bi kaj dolgo ostali v šoli, saj je bilo neznosno vroče, poleg tega pa je imela večina na sporedu še popoldansko učenje geografije. Tako je bil sprva v planu odhod v mesto na sladoled, a smo načrte spremenili. Najprej smo prisluhnili trem govornim nastopom, nato pa smo si ogledali nekaj filmčkov na internetu in odšli domov.
S Philippom sva imela ogromno dela, zato se nisva dolgo zadrževala ob pogovoru, temveč sva raje odšla vsak v svojo sobo, k svojim zadolžitvam. Naj omenim še da smo danes imeli pri nas tudi gostjo, sestrično Hanno, ki je skupaj z Maxem prepevala in igrala na različna glasbila. Kot pa je za te dni značilno, pa s Philippom nisva dolgo ostala v hladnem zavetju hiše. V bistvu se nama je tokrat pridružil tudi Max in skupaj smo odšli na bazen. Tam smo ponovili včerjašnji "program", ki je vseboval večkratni skok v vodo, ki je pomenil ohladitev, sončenje in igranje odbojke na mivki. Tako smo pozno popoldne preživeli na bazenu, ki je, po moji oceni, vsak dan bolj napolnjen. Nekako imam občutek, da se popoldne tukaj sreča skorajda celoten Scheinfeld, saj ne poznam niti enega, ki ne bi imel sezonske karte za bazen. Zanimivo je tudi, da se tukaj mnogo dijakov in učencev celo uči. Preprosto odidejo na bazen, se malce kopajo, sončijo in učijo. Sicer ne vem koliko lahko človek res odnese od učenja na bazenu, ampak očitno je to tukaj stalna praksa. Kakorkoli, ko smo zvečer prispeli domov smo si, tokrat sami trije, pripravili večerjo. Stefan je svojo večerjo že pojedel, Ulrike pa je bila na govorilnih urah. Ko je zmanjkalo vsega na mizi, smo, kot je v navadi, še malce posedeli, nato pa se odpravili vsak k svojemu delu, saj zaradi pestrega popoldneva nismo uspeli postoriti vsega.
Pa ste se morda vprašali zakaj danes pišem tako zgodaj? Res je malce nenavadno. Odločil sem se namreč, da bom opravil še en večerni tek, saj je zunaj spet malce manj vroče (težko rečem malce bolj hladno) in bi kakšna kratka sprostitev prijala. Poleg tega pa je bil zadnji večerni tek zadetek v polno. Upam, da bo tudi danes tako prijetno. "Šibam". Se "slišimo" jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar