Nov dan, nova stran

Ja, tako je. Danes je nov dan in sledi nova stran mojega bloga. Komajda sem se pripravil, da sem sedel za računalnik, saj se danes spet ni zgodilo nič posebnega, poleg tega pa je zunaj končno sonce in sem se moral odreči nadaljnemu sedenju na terasi v objemu zadnji sončnih žarkov današnjega dne.

Kje naj začnem. Kot sem že rekel nič posebnega. Vsakodnevni ritem smo pričeli... vsakodnevno. Vstajanje, kopalnica, zajtrk, vožnja v šolo. Prvo uro nas je čakala matematika, kjer smo zopet ogromno časa porabili za pregledovanje domače naloge (dobro, da tega pri nas ne počnemo), preostanek ure pa je minil v znamenju utrjevanja snovi. Napetost pred petkovo kontrolno nalogo že močno narašča, kar ni bilo razvidno samo zjutraj, temveč tudi popoldne. No, o tem kasneje. "Lepo po vrsti, kot so hiše v Trsti." Po matematiki je sledila ura, ki smo se je vsi razveselili, prosta ura. Kot ponavadi sem jo izkoristil, da sem uredil še nekaj zadev za mojo osebno mapo izmenjave. Nekaj malega preostalega časa, pa sem namenil lenarjenju v sobi, ki je namenjena samo enajstemu razredu. Sledila je zgodovina in z njo novo odpiranje teme o hladni vojni. Priznati moram, da je to snov izredno zanimivo poslušati, predvsem zato, ker tukaj na drugo svetovno vojno gledajo malce drugače kot mi. Enako pa velja tudi za čas hladne vojne. Doživljajo ga bolj čustevno, saj so občutili veliko večje posledice, kot pa mi. Po razburljivi pripovedi o hladni vojni je sledila geografija, pri kateri smo nadaljevali s snovjo o Alpah. Teoretično je sledila ura nemščine, a sem izkoristil priložnost in sem se priključil petemu razredu, ki ga poučuje profesor Reus (moj "varuh"). No, nisem pa se izognil nemščini, saj smo tudi tukaj uro preživeli ob natančnem preučevanju tega, kako se sestavni načrt za zgodbo. Ure pri profesorju Reusu se mi vedno zdijo zanimive, še posebej pa so zanimive, ko sem z njim pri pouku petega razreda, saj imajo otroci tukaj vedno ogromno idej kako rešiti problem, ki jim ga zastavi. Pogosto pa se "pteošolci" radi tudi malce pogovorijo z menoj, saj sem za njih prava atrakcija. Ne morete si misliti, kako je eden izmed fantov iz omenjenega petega razreda postal ponosen, ko mu je profesor zadal nalogo, da mi vedno razloži kaj so počeli pri urah, kjer me ni bilo in kaj bomo počeli pri naslednji uri. Bodite brez skrbi, da to nalogo tudi vestno in z veseljem opravlja. Po tej prijetni uri v petem razredu pa sva se s profesorjem podala še k etiki v "mojega" enajstega razreda. Philipp je ta čas preživel pri religiji. Pri etiki smo še naprej predelovali snov o Sigmundu Freudu, ki mu tukaj očitno namenijo ogromno časa.

Kakorkoli, s Philippom sva preživela šolsko dopoldne in se odpravila domov na kosilo. K sreči danes nisva imela tako imenovanega "popoldanskega pouka" (tj. tistega pouka, ki sledi po odmoru za kosilo) in sva si lahko oddahnila, a ne za dolgo. Philipp je že takoj po kosilu pričel s pripravo jutrišnjega govornega nastopa za angleščino, nato pa je odšel k dedku na "inštrukcije" matematike. Kot sem že omenil, sta bila babica in dedek profesorja na tukajšnji gimnaziji in to Philipp zelo rad izkoristi za kakšne nasvete. Tudi Max ni dolgo ostal doma, saj je izkoristil sončno, a zaradi vetra vseeno malce hladno, popoldne in odšel na obisk k prijatelju. Tako sva z Ulrike ostala sama doma, a ne za dolgo, saj je k Ulrike na "inštrukcije" latinščine kmalu prišel Maxov sošolec. Tako sem ostal sam. Že omenjeno sončno popoldne sem izkoristil za malce daljši tek in raziskovanje okoliških vasi. Domov sem se vrnil prepoten in močno navdušen nad mojimi novimi odkritji v okolici Scheinfelda. Philipp je bil takrat že doma, saj sta ga babica in dedek, ki sem ju srečal na koncu naše ulice, pripeljala z avtom. Zalotil sem ga ravno, ko je "ropal" hladilnik. Zaželel sem mu dober tek in odšel v sobo, da se stuširam in preoblečem. Ko sem se vrnil v spodnje nadstropje, je že sedel v svoji sobi in s prijateljem iz višjega razreda nadaljeval z učenjem matematike. Malce sem posedel v kuhinji, nato pa sem, prvič odkar sem tukaj, "pridobil dovoljenje", da lahko pomagam pri pripravi večerje.

Z Ulrike sva se odločila za solato in ob pripravi le-te sem končno spoznal zakaj tukaj solata nikoli ni takšnega okusa kot pri nas (da ne bo pomote, solata je, tako kot tudi vse ostalo, izredno dobra). Nekateri ste verjetno že uganili. Tukaj solato ne pripravljajo s kisom, oljem in soljo. Ne, ne. Tukaj jo sicer pripravljajo na več načinov (najbolj pogost pri nas je z jogurtovim prelivom, ki je podoben tistemu iz McDonaldsa), danes pa se je "šefica kuhinje" odločila za naslednjega. Pripravila je preliv, ki je vseboval (pozor): malce česna, res čisto malo balzamičnega kisa, med in za konec še pomarančni sok. Tako sem končno spoznal, zakaj solata nikoli nima takšnega okusa, kot pri nas. Ampak zanimivo je, da je takšen preliv prav slasten. Ob krajšem pogovoru v kuhinji, ko sem omenil, da je to pri nas neobičajno in da mi pripravljamo solato z oljem, kisom in soljo, mi je Ulrike namenila strašen pogled in dejala: "Kaj? Ne dodate temu prelivu nič sladkega?!?" Tako sem spoznal še eno zanimivo razliko med slovensko in nemško kulturo. Pa ne samo solata, tudi druge jedi morajo biti malce sladke. Danes smo na primer za kosilo jedli pečenice ("Bratwürste"), pire krompir in kislo zelje... z ananasom! Tudi jaz sem najprej pogledal debelo, a po prvem grižljaju sem spoznal, da je kislo zelje z ananasom zelo okusno. Ulrike je dejala, da ne more biti samo kislo, da mora biti tudi malo sladko (kot reče ona: süßig).

Morda bi bilo prav, da se ob tej priložnosti dotaknem še obljubljene teme o prehranskih navadah, ki so me prav tako dodobra pretresle. Tukaj vsi namreč vedno malce malicajo. Običajen dan (glede prehrane) bi tukaj izgledal nekako takole. Zjutraj najprej zajtrk, ki sicer ni "velik obrok", a je vseeno kar konkreten. Že pri zajtrku si vsak pripravi še sendvič ali dva za v šolo, vzame še vsaj nekaj sladkega in pol litra pijače. Že po prvi šolski uri sledi prva majhna malica, ki jo ponavadi predstavlja polovica prvega sendviča. Po drugi šolski uri spet malica, tokrat je na vrsti preostali del sendviča. Po tretji šolski uri, spet malce malice. Običajno je sedaj na vrsti nekaj sladkega. Po četrti šolski uri, spet malica, ki jo predstavlja drugi sendvič. In ne boste verjeli, kaj sledi po peti šolski uri. Da, prav imate. Malica. Sedaj je na vrsti, vse kar je še ostalo. Po navadi so to različne vrste kolačev, piškotov in ostalih slaščic, ki se najprej zberejo na en kup, nato pa vsak vzame, kar si želi (velja, da je vse od vseh). In kaj sledi po šesti šolski uri? Ne, tokrat ni malice, temveč kosilo v šolski menzi, v mestni gostilni ali pa pri najbližjem kiosku s kebabom in hamburgerji. Sledita dve dolgi uri pouka, skozi katere se ponavadi moji sošolci prebijajo samo s pijačo, nato pa odhod domov. Doma sledi drugo kosilo, nato pa do poznega večera nič. No, ja nič. Tudi med poukom se teoretično ne je, a ta "nič" pomeni vse vrste manjših prigrizkov. Zvečer je na vrsti večerja, po večerji skorajda obvezna sladica, nato pa so vedno na voljo še prigrizki, če bi si kdo želel še kaj za pod zob. Torej bi lahko rekel, da tukaj vsakdan poteka v znamenju malice. Sedaj pa si predstavljajte odziv pri Heindlovih, ko sem dejal, da sta za mojo malico v šoli dovolj že eno jabolko in pa pijača. Še bolj strašen odziv pa je sledil, ko sem se odpovedal enemu od dveh kosil. Tako zvečer pri ali pa po večerji vedno poslušam s sarkazmom napolnjene stavke, v katerih Stefan izraža skrb zame. Predvsem mu ne gre v račun, kako pojem toliko manj kot oni, zraven pa skorajda vsak dan odtečem še nekaj kilometrov. Verjetno je njegovo začudenje približno tako veliko, kot je moje začudenje nad njihovim "malicanjem". No, kakorkoli. Vsak ima svoje navade in prav je tako. Nikakor se mi to "malicanje" ne zdi napačno, je pa zame predvsem zanimivo.

Pred tem krajšim esejem o prehrani sem ostali pri večerji, pa naj tam tudi zaključim. Po večerji je sledil krajši pogovor, nato pa smo odšli vsak v svojo sobo in se posvetili delu. Sedaj, ko sem pri koncu današnjega "dne na blogu", pa se bom verjetno, ker je še zgodaj, odpravil v dnevno sobo pred televizijski ekran k ostalim, ki so že zaključili s svojim delom. Z izjemo Philippa, ki se še vedno vztrajno prebija skozi labirinte matematike. Grem. Se "slišimo" jutri.