No, včerajšnji dan smo pričeli nekako na začetku. Zjutraj sem najprej odšel na jutranji tek, ki sem ga imel v načrtu že v četrtek zvečer. Po strašni noči (tukaj smo namreč doživeli oz. prespali pravo nevihto z bliskanjem in grmenjem) je tek v hladnem jutru prav prijal. Izza oblakov se je že rahlo svitalo, na cestah pa je bilo le še tu in tam opaziti znake nočne nevihte. Dodobra sem se zbudil in sledil je vsakodnevni ritual. Zdaj že veste kako gre, zato ne bom posebej opisoval vrstnega reda jutranjih opravkov. Morda je bilo za razliko od prešnjih dni v zraku vseeno čutiti malce več napetosti, kot običajno. Zakaj le? V šoli smo sončno, a vetrovno, petkovo jutro pričeli z dvema urama fizike pri katerih smo predelovali elektromagnetno valovanje in pa kasneje resonanco. Z vsako novo uro fizike ugotavljam, da je tukajšnji profesor res prava "faca". Ure fizike niso nikoli dolgočasne, saj nam snov predstavi na različne zanimive načine, se vedno rad pozabava, morda celo oponaša katerega izmed dijakov, profesorjev ali pa znanih osebnosti, stresa šale na svoj račun in kar je najpomembneje, vedno je pripravljen še enkrat razložiti bolj natančno oz. pomagati. Tako nas je oz. je moje sošolce včeraj najprej nagovoril z malce zbadljiimi stavki na račun kontrolne naloge pri matematiki, ki jih je čakala tretjo šolsko uro, nato pa jih je vljudno naprosil, da pustijo matematiko, saj se bodo samo še bolj zmedli. Kasneje smo si vzeli celo čas in na željo ostalih je profesor razložil še tiste zadnje nerazumljive naloge matematike, pa čeprav mu tega ne bi bilo treba. S fiziko smo zaključili pet minut prej, da so se ostali še malce "spočili" pred kontrolno nalogo. Sledila je matematika. Kontrolne naloge tukaj po večini trajajo šestdeset minut, zato sta bili za kontrolno nalogo rezervirani naslednji dve uri. Dogovorili smo se, da bom ti dve uri preživel kot prosti dve uri, kar pa zame definitivno nista bili.
Sošolcem sem zaželel srečo in ločili smo se, jaz v "dnevno sobo enajstega razreda" oni pa v učilnico. Zaradi pestrega popoldanskega urnika, sem se posvetil urejanju zadolžitev za mojo osebno mapo, pisanju domačih nalog, nekaj malega časa kar je ostalo pa sem namenil počitku in telefonskim pogovorom z domačimi, ki jih je prav prijetno slišati. Po očitno pretresljivih dveh urah, iz učilnic so vsi prihajali prepoteni in bledi, smo si najprej malce oddahnili, nato pa odšli k naslednji uri. Hm, ja naslednja ura je bila matematika. Ampak nismo je preživeli ob matematiki, temveč ob pogovoru. Sprva je beseda tekla o kontrolni nalogi in pravilnih rešitvah, nato pa predvsem o organizaciji vsega, kar se tiče mature. Tukaj namreč v zadnjem letniku dijaki sami (pozor sami!) organizirajo muturantski ples, zabavo, izlet in zadnji dan ter sami izdajo maturantski časopis. Pri tem morajo biti še kako pozorni, da je vse izpeljano dobro, predvsem pa na to, da ostanejo na "pozitivni ničli", saj za organizacijo vsega tega ne dobijo nikakršne finančne podpore. Ravno zato je bila matematika pravi predmet za takšno debato, profesorica pa se je izkazala kot izredno "poslovna" ženska, saj jim dobesedno nasula kar nekaj nasvetov, kako privarčevati na različne načine. Sledil je odmor za kosilo. Philipp je ostal v šoli, jaz pa sem se s kolesom na hitro odpeljal domov in mojo šolsko torbo zamenjal za kitaro, saj je sledila vaja big banda, kjer sem danes sodeloval kot kitarist.
Ob moji vrnitvi v šolo, sem se komajda prebil do "parkirišča" za kolesa, saj so včeraj maturantje prejeli rezultate mature in zato je v okolici šole potekalo vsesplošno proslavljanje izjemnega uspeha. Takšnega veselja se ne da opisati. Ne morete verjeti kaj vse so počeli. Ob glasnem vzklikanju in seveda tudi tukaj tradicionalnem piskanju piščavk, so hodili okrog in okrog, se vozili z avtomobili, na katerih so bila obešena spričevala (tako, da je lahko vsak videl kakšen uspeh so dosegli) in se zabavali. Morda mi bo najbolj v spominu ostalo to, da je eden izmed maturantov kar s "tempera barvami" poslikal svoj avto z napisi, ki so sporočali uspeh na maturi in se s pomočjo omenjenih napisov celo predlagal za deželnega kanclerja. No, po proslavljanju, ki smo se mu za kratek čas pridružili tudi mi, je sledila vaja big banda, ki smo jo preživeli ob preigravanju komadov, ki jih bodo igrali na maturanskem plesu.
S Philippom sva iz vadbene sobe odhitela proti najinim kolesom, kjer naju je že čakala Juli. Jaz sem svoje kolo opremil s vsemi možnimi torbami, na Philippov partljažnik pa je sedla Juli in odpeljali smo se proti domu. Tukaj nas je pričakalo glasno bobnenje bobnov, "žaganje" kitare in basa. Max je namreč malce ustvarjal in skupaj s sestrično Hano in njenim fantom preigraval različne komade. To pa ni bilo edino, kar nas je čakalo doma. Na mizi je že bilo kosilo. Jaz sem se odločil, da ga bom pojedel v kuhinji v zavetju pred truščem skupaj z Ulrike, Philipp in Juli pa sta se odpravila v sobo, saj se Juli ni počutila najbolje. Po krajšem počitku in koncu Maxove "vaje" smo s skupaj z Wiesijem, ki bil tudi danes v vlogi voznika, odpravili v kino. Tokrat malce bolj zgodaj, saj smo s seboj vzeli tudi Maxa, ki pa mora biti pred deseto uro zvečer doma (zanj velja enkrat že omenjeni zakon o "ponočevanju"). Ogledali smo si tretji del trilogije "The Hangover". Film ni bil slab, vse prej kot to, a vsi smo nekako pričakovali drugo zvrst. Pričakovali smo nekaj podobnega prejšnjim delom, ki so bili napoljnjeni z norčijami. Tretji del pa je za razliko od prvih dveh bolj kot ne akcijski film in vsebuje veliko manj žuriranja in ponočevanja. Vseeno nam ni bilo žal, da smo si ga ogledali. Nasmejani od komičnih scen smo se odpeljali proti domu. Tukaj sta se Juli in Philipp namenila v Philippovo sobo, kjer sta gledala film, jaz in Max pa sva se odločila pomagati Ulrike pri izkopavanju korenin drevesa na vrtu. Končali smo dokaj hitro, nato pa smo se v dnevni sobi pridružili Stefanu, ki je užival v miru petkovega večera. Vsi smo bili zadovoljni z idejo, da malce "polenarimo". Morda je le Ulrike nekajkrat poiskusila s tem, da bi pričeli s kakšno družabo igro, a ostali trije nismo bili preveč naklonjeni njenim idejam.
Tako smo prijeten večer preživeli vsak v objemu svojega naslanjača. Kmalu smo se odpravili spat, saj so nas danes (sobota) čakale še mnoge obveznosti, na naši obrazih pa je bila dobro vidna utrujenost, ki jo je povročil naporen teden. Pred nami je torej še zanimiv vikend, ki ga bomo izkoristili kar najbolje, saj je to moj zadnji vikend v Scheinfeldu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar