Današnje jutro smo pričeli še v ritmu vikenda, nekako bolj zaspano in počasi. Jutro lahko tako opišem kot običajno in umirjeno. V šoli smo pričeli pouk z dvema urama angleščine, kjer smo še naprej predelovali tematiko o "outsourcingu". Sicer smo si želeli prvi dve uri polepšati in jih preživeti zunaj v "zeleni učilnici", a nam kljub temu, da smo se odpravili kar tja, ni uspelo. Nekaj trenutkov po zvonenju je namreč ven prihitela profesorica in dejala, da naša ideja ni izvedljiva. Tako smo morali "spakirati" nazaj v učilnico. Angleščini sta sledili dve uri umetnosti, kjer smo najprej na hitro predelali še nekaj teorije o dizajnu (kar nam jo je še ostalo od prejšnjega tedna), nato pa smo se lotili ustvarjanja. Vsak izmed nas je prejel enako količino materiala iz katerega smo morali narediti majhne prototipe stolov, kateri naj bi bili čim bolj inovativni in estetsko lepi. Moram priznati, da so nastale izredno pestre stvaritve in smo se ob primerjanju naših izdelkov pošteno nasmejali. No, že naslednjo uro ali pa kar odmor pa je bilo smeha konec. Že v odmoru se mi je v "dnevni sobi" vse skupaj zdelo malce sumljivo tiho in kmalu sem spoznal, da vsi prebirajo učbenike za socialno vzgojo. Kmalu sem spoznal, da so vsi mnenja, da bi mogoče danes lahko pisali kratek (nekaj minutni) nenapovedani preiskus znanja. Ko smo v učilnici čakali na profesorja, sem tudi jaz prevzel splošno živčnost, ki jo je izžarevalo ozračje v učilnici in tako sem občutil kako je mojim sošolcem (no, ja oni so bili verjetno še trikrat bolj živčni). In vstopil je, v eni roki torba v drugi škatla s pregradami, ki niso napovedovale nič dobrega. Vsem je razdelil pregrade, nato prazne liste in za njimi še liste s preverjanji. Tudi jaz sem dobil svojega, ob tem pa mi je profesor obrazložil, da mi ni potrebno reševati, je pa prav, da dobim svoj list in si ogledam kako izgleda takšno ocenjevanje. Na hitro sem preletel tri naloge, ki so bile zastavljene na listu in se ob spoznanju, da jih ne bi rešil najbolje, odločil, da na moj prazen list napišem moje vtise in občutke, med samim pisanjem. V dvajsetih minutah, kolikor časa smo imeli na razpolago, sem uspel zapisati slednje:
"Še eno ponedeljkovo jutro v šoli, a tokrat našo peto šolsko uro preživljamo malce drugače. Profesor je k uri socialne vzgoje prišel s pregradami in nepopisanimi listi, kar je lahko pomenil le eno - preiskus znanja (nenapovedan!). Že res, da je nenapovedan, a moji sošolci so to slutili, saj so petnajst minutni odmor preživeli ob branju učbenikov. Kljub slutnji pa so le redki takšni, ki so se že včeraj odločili malce prelistati zapiske in učbenik. V učilnici je tako sedaj smrtna tišina, slišijo se le udarci kulijev po papirju in hoja profesorja, ki skrbno nadzoruje situacijo. Na žalost moram zapisati, da na prvi pogled večina mojih sošolcev ne ve veliko o snovi, saj se vsi potijo in brskajo po skrajnih kotičkih možganov, da bi se česa spomnili. Kakorkoli, upam, da bo vse v redu in bodo s svojo iznajdljivostjo izvlekli iz tega preiskusa čim boljše ocene oz. točke. Napisal, bi še kaj, a se je "naših" dvajset minut ravnokar izteklo in nadaljevali bomo s poukom."
Kot, da ni bil dovolj pretres pri socialni vzgoji, pa je sledila biologija in z njo še ena slutjna o nenapovedanem preiskusu. K sreči se ta ni uresničila in smo lahko "v miru" nadaljevali z redno snovjo o genetiki. To je bila tudi najina zadnja ura pouka za danes, saj nama ni bilo potrebno oditi še na vaje iz fizike, ki se opravljajo samo vsake toliko časa. Tako sva se namenila domov, kjer sva si skupaj z Ulrike privoščila kosilo. Sledilo je dolgo popoldne, katerega sva pričela delavno. Philipp se je posvetil religiji, saj jutri pišejo kontrolno nalogo, jaz pa urejanju vseh potrebnih zadev za šolo in mojo mapo. Ker sva imel oba dela vrh glave sva se odločila, da peklensko vroče popoldne popestriva z obiskom bazena (le toliko, da se ohladiva in se nato vrneva domov). Sledilo je nekaj klicev in kmalu sva ugotovila, da so vsi ostali že na bazenu in manjkava samo še midva. Ob prihodu na bazen sem bil močno presenečen, saj je bil le-ta popolnoma poln. Si predstavljate? Ponedeljek popoldne, običajen delovni in šolski dan, bazen pa nabito poln. Kakorkoli, najina "kratka ohladitev" se je spremenila v popoldansko uživanje. Nekajkrat smo se potopili v bazen, da bi se ohladili, se potem posušili na soncu, odigrali "partijo" frizbija, se vrnili v bazen in znova od začetka. Manjkali niso niti skoki z najvišje odskočne deske. Priznati moram, da sem bil močno presenečen, saj so tukašnji fantje izvajali prave akrobacije ob skokih (različne salte naprej in nazaj, skoki na glavo s štirih metrov, premeti,...).
Sicer peklensko popoldne je tako minilo prijetno in počasi sva se odpravila domov, kjer naju je že čakala večerja. Oba sva planila po njej, saj sva bila sestradana. Po večerji smo se prepustili pogovoru, ki pa ni trajal dolgo, saj mora Philipp kar precej časa še posvetiti učenju religije. Ostali smo se za nekaj trenutkov zleknili pred televizijo. Odločil sem se, da najprej napišem ta blog in se nato vrnem k ostalim, saj bom tako lahko preživel večer brez nadaljnih obveznosti. K sreči se je končno tudi malce ohladilo in je zdaj tudi izven hiše lažje dihati. Kdo ve, morda pa si bom privoščil prvi letošnji poletni večerni tek pred spanjem.Verjetno bi prijal...
Ni komentarjev:
Objavite komentar