Moja "športna sobota" se je pričela že kar zgodaj zjutraj, saj sem se namenil (še zadnjič) odteči malce daljšo razdaljo (med tednom za to namreč ne bo časa). No, ker sem moje načrte za sobotno jutro izrazil že v petek zvečer, sem si takoj pridobil spremljevalno ekipo oz. bolje rečeno spremljevalca. Z menoj se je s kolesom odpravil Max. Vstajanje v soboto zjutraj je bila težka naloga in morda bi celo spal dalje in preložil tek na kako drugo uro ali pa dan, če ne bi ob točno dogovorjeni uri na vratih moje sobe stal Max, oblečen v "polno bojno opremo". Na hitro sem se oblekel in odšla sva. Zunaj je bilo že ob osmih zjutraj kar prijetno toplo. No, po nekaj kilometrih teka lahko rečem, da je bilo že peklensko vroče. Očitno je bilo pravilno, da sva se od doma odpravila tako zgodaj, saj je bilo kasneje samo še bolj vroče. Opravila sva kar zavidljivo lepo "turo" in se zadovoljna vrnila domov, kjer naju je že čakal zajtrk. Za mizo so že sedeli vsi (Ulrike, Stefan, Philipp in Juli), manjkala sva le še midva. Privoščili smo si zajtrk, nato pa, v stilu sobotnega rituala, odšli sva k svojemu delu oz. nadaljnem spanju. Kasneje sva se s Philippom odločila, da za nekaj trenutkov odloživa najino delo in pomagava Ulrike pri izkopavanju luknje za novo drevo v vrtu. Najine pomoči je bila izredno vesela, saj smo tako končali izredno hitro.
Po končanem delu sva si sicer najprej malo odpočila, nato pa je Philipp predlagal, da bi odšla kolesarit. Ideja se mi ni zdela slaba, saj sem kljub jutranjemu teku imel še dovolj energije za kakšnen krog po ravninah v okolici Scheinfelda. Počakala sva, da sta Juli in Max odšla na vajo pevskega zbora in orkestra, nato pa sva se preoblekla, opremila vsak svoje kolo in se odpravila proti gradu nad Scheinfeldom. Na samem začetku najine kolesarske avanture nisem vedel kaj vse naju čaka. Morda se mi je malce čudno zdelo le dejstvo, da nisva vzela koles za vožnjo po mestu kot ponavadi, temveč gorska kolesa. To me je kar malce motilo, saj nisem navajen na takšne vzmeti in tako debelih gum, zato sem se kar nekajkrat komajda ulovil, da nisem padel s kolesa. Najprej je sledil kratek cestni vzpon proti gradu, nato pa sva zavila na sprehajalno pot, v gozd, s katero sva zaključila vzpon na grad. Tukaj mi je Philipp na kratko razkazal vse zgradbe, nato pa sva se hitro namenila naprej (zame v neznano). Z vsakim novim prevoženim kilometrom sva bredla globlje v gozd in pričelo se mi je "svitati", da to ne bo rahla cestna vožnja, temveč pravo gorsko kolesarstvo. Počasi sem odkrival, da ni vsa okolica Scheinfelda ravninska, temveč so tukaj tudi manjši hribi, ki pa se ob vzpenjanju nanje izkažejo za kar hud zalogaj. Gozdne poti so bile še vedno mokre od prejšnjih dni, ko je močno padal dež, zato je bila vožnja s kolesom dokaj težka. No, ja ob pogledu naprej sem spoznal, da je težka le zame, saj je Philipp obvladoval svoje kolo kot za šalo. Ne samo to, vožnji je dodajal še razne skoke, zavijal na težje predele, medtem ko sem se jaz le stežka prebijal po razmočenih gozdnih poteh. Globlje v gozdu kot sva bila, bolj so bile poti mokre in celo blatne, tako sem moral večkrat sestopiti s kolesa in ga potisniti iz blata, da sem lahko normalno nadaljeval pot, ne da bi moje zadnje kolo "kopalo" po blatu. No, proti koncu sem nekako že ugotovil kako se prebiti skozi luže in blato brez, da bi padel s kolesa in se do kolen pogreznil v zemljo. Blato pa ni bilo edino, ki naju je oviralo, saj sva se na najini poti peljala tudi po samem gozdu, kjer so vsepovprek ležala debla in suhe veje, peljala pa sva se tudi po malce zaraščenih gozdnih poteh, kjer sva doživela več bližnjih srečanj s koprivami in trni. Ob vseh teh ovirah sem spoznal zakaj bi se bilo dobro obleči v kakšne dolge hlače in dolge rokave ter moj sedež namestiti v malce nižji položaj. Kakorkoli, po dobri uri premagovanja ovir sva dodobra prepotena in umazana od blata (najini čevlji so bil povsem neprepoznavni) prispela na "vmesni cilj", na hrib nad krajem Oberscheinfeld, kjer se nama je odprl izjemen razgled po okolici. Najin trud je bil tako poplačan. Malce sva posedela si privoščila malce odkrepčila in se nato po strmem pobočju podala nazaj v "dolino". Najino potovanje sva končala v mirnem stilu, z vožnjo po lokalnih cestah in se tako po trdnih tleh vrnila domov.
Doma pa je bila prva poteza seveda odhod pod tuš in spiranje blata z najinih nog, rok in glav. Oblek in čevljev raje ne bom omenjal. Privoščila sva si še kosilo, kmalu za tem pa odšla k Wiesiju, kjer smo imeli manjšo zabavo. Pozno sobotno popoldne, večer in kar dober del noči sva tako preživela tam, nato pa se podala domov, kjer sva si, utrujena od napornega dne, zaželela samo še lahko noč in odšla vsak v svojo posteljo.
Bil je prijeten dan, ki je bil obarvan predvsem s športom. Moje prvo pravo gorsko kolesarjenje se mi bo pošteno vtisnilo v spomin, saj sem bil res presenečen nad tem koliko energije, moči, spretnosti in vztrajnosti potrebuješ za "gozdni vzpon" na hrib. Morda pa še kdaj zopet sedem na gorsko kolo, kdo ve. Včeraj zvečer se še nisva zavedala kaj vse naju čaka danes, saj smo tudi nedeljo preživeli zelo pestro. Kaj več o tem pa v naslednjem delu bloga...
Ni komentarjev:
Objavite komentar