Zadnji petek, zadnji šolski dan, zadnji dan v Scheinfeldu (za letos!). Želel sem si zaužiti še vsaj en jutranji tek tukaj, zato sem se, kljub krepki jutranji utrujenosti, saj sem pozno v noč pripravljal predstavitev Ljubljane, odpravil "na en krog" v hladnem petkovem jutru. Po teku, ko sem se vrnil domov, je vse potekalo po ustaljenih tirnicah, ki jih bom močno pogrešal. V šoli smo prvi dve uri preživeli pri fiziki. Moji zadnji dve uri fizike, smo namenili nadaljnji obravnavi snovi o nihanju. Po pravici povedano so svoj čas nihanju posvetili le moji sošolci, saj sem jaz izkoristil priložnost in izpilil še zadnje podrobnosti moje predstavitve, ki se je neusmiljeno približevala. Po fiziki je sledila nemščina (in to "blok ura"). Spet smo se posvetili govornim nastopom, ki so, po pravici povedano, vsem zelo dolgočasni. Prav zaradi tega sem bil izredno vesel, ker sem pri nemščini preživel le eno uro. Drugo uro sem nato odšel v peti razred. Vsi petošolci so me že nestrpno pričakovali, saj so bili zelo radovedni kaj jim bom sploh predstavil. Tudi jaz sem bil malce nestrpen, saj nisem vedel kakšen bo njihov odziv na moj nastop. Seveda pa je bila, kljub trem tednom intenzivne nemščine, prisotna tudi trema. Ne nastopaš namreč vsak dan pred polnim razredom nemških petošolcev in pri tem predstavljaš svojo domovino. Zapisati moram, da je bila vsaka najmanjša skrb odveč. Mojih petnajst minut govornega nastopa se je, ob številnih vprašanjih malih radovednežev in njihovem intenzivnem sodelovanju, raztegnilo v celotno šolsko uro. Zastavljali so mi mnoga zelo pestra vprašanja o Sloveniji, o izmenjavi, o Trbovljah, pa tudi o meni. Če bi imeli na voljo ves čas na tem svetu, bi verjetno še danes odgovarjal na njihova vprašanja. Vsi so bili navdušeni na "belo Ljubljano". Nekateri so se že kar v petem razredu zaobljubili, da se bodo udeležili izmenjave z našo gimnazijo, ko bo prišel čas za to. Naša zadnja ura pa seveda ni mogla miniti brez skupinskega slikanja in dobrih želja za prihodnost. Stežka smo se poslovili. Še kar nekaj časa sem ostal pri g. Reusu, s katerim sva si izmenjala darili v zahvalo drug drugemu za prijetno sodelovanje. Močno sem mu hvaležen za vso pomoč, ki mi jo je nudil v teh treh tednih mojega bivanja v Scheinfeldu. Odločila sva se, da se bova še slišala oz. videla. Ravno zato, sva si izmenjala tudi najine poštne in e-poštne naslove. Tudi otroci so obljubili, da mi bodo pisali, zato bom nestrpno čakal, kdaj bo v naš poštni nabiralnik prispelo kakšno pismo z nemško poštno znamko. Z grenkim priokusom, ker se moja avantura počasi končuje, sem se namenil k matematiki, kjer smo se posvetili snovi o različnih funkcijah in njihovih lastnostih. Tako kot večina nas, je tudi profesorica komaj čakala konec ure, saj je bil petek. "Prebrodili" smo uro in zadnjih nekaj minut namenili skupinskem fotografiranju, ki smo si ga zaželeli po tritedenskem skupnem uživanju. Slika bo zagotovo našla primerno mesto nad mojo pisalno mizo, saj je bilo res nepozabno. Še zadnjič smo si rekli "tschüs" (adijo), nato pa eni odšli domov, drugi pa na odmor. Jaz sem se hitro odpravil domov, kjer sem nahrbtnik zamenjal za kitaro in se odpravil nazaj, na vajo šolskega big banda. Kaj več težko zapišem, saj je bila vaja povsem običajna. Po koncu pouka, to sta bili moji zadnji dve uri v teh treh tednih, smo se namenili v "dnevno sobo", saj smo morali vanjo prinesti novo sedežno garnituro, ki so jo prejeli moji sošolci. Zavihali smo rokave in s skupnimi močmi delo končali v dokaj hitrem času. Medtem ko je Philipp, po končanem delu, z ostalimi užival na šolskem dvorišču v soncu, sem se jaz še zadnjič sprehodil po "dnevni sobi" in ostalih "naših" prostorih. Tam sem za seboj, v zahvalo za prijaznost in gostoljubje, pustil tudi kratko pismo in goro Haribojevih bonbonov, ki jih bodo v ponedeljek verjetno vsi z veseljem "napadli".
Še zadnjič sva se s kolesom odpreljala domov iz šole in poiskusil sem uživati v vsakem metru vožnje, ki je bila tu del mojega vsakdana. Doma naju je že čakalo skrbno pripravljeno kosilo, po katerem sva se namenila k kratkem počitku. V moji sobi pa nisem ostal dolgo, kljub utrujenosti, ki je iz dneva v dan večja. Max me je zvabil k njemu v sobo, da bi mu predvajal posnetke, ki smo jih posneli s Fonemi. Po nekaj pesmih sva hitro prešla na slike, videoposnetke in "Facebook stran". Bil je navdušen, zato mu moram (kot je dejal on) poročati o vseh novostih v zvezi z bandom. Verjetno bi z Maxom še naprej raziskovala svet glasbe, če ne bi prišel čas za odhod. Brez skrbi, nisem še odšel proti domu. S Philippom in Juli smo se odpravili v Würzburg na festival "Umsonst & Draussen". Tako smo moj predzadnji večer preživeli ob glasbi številnih nastopajočih, stojnicah, ki so vsebovale vse mogoče reči in hrani ter pijači. Še posebej nas je navdušil, tako kot tudi vse ostale obiskovalce, band, ki je oponašal skupino ACDC. Bili so zares enkratni in mi bi prav radi ostali dlje, kot smo, ter jih poslušali še naprej, a smo morali uloviti zadnji vlak proti domu. Tja smo prišli okrog polnoči in se napotili naravnost v naše postelje.
Preživeli smo še en izmejen dan in vem, da ga, tako kot tudi vse ostale dni tukaj, ne bom kar tako pozabil. Sam sem pred spanjem posvetil še nekaj časa pakiranju. Ne morete si misliti kako nepopisno je bilo zmagoslavje ob tem, ko mi je uspelo v moje torbe zapakirati vse potrebno ("šlo je za milimetre"). Zamislil sem se... veselil sem se jutra in novih doživetji, a jutro je hkrati pomenilo tudi slovo od mojega "drugega doma". Utrujenost je premagala številne lepe misli in kmalu sem padel v globok spanec.
Zadnjič s petošolci
Jaz in g. Reus
"Celotna ekipa"
Ni komentarjev:
Objavite komentar