Dober večer. No, ja nekako ta pozdrav ni primeren, saj se bo večer ob koncu mojega pisanja prelevil v zgodnje jutro. Danes smo bili namreč (oz. smo še) polno zaposleni. Prvič sem prišel domov ob devetih zvečer, nato pa s svetlobno hitrostjo urejal še moje obveznosti za jutrišnji dan.
Naj najprej dopolnim še dolg iz včerajšnjega bloga, saj sem zapisal, da bom verjetno odšel na kratek tek. Moji nameni so se uresničil, saj sem se res odpravil na večerni tek in ne sam. Prvič odkar sem tu se je zgodilo, da se je opogumil Philipp in skupaj sva odtekla nekaj kilometrov. Ob najinem prihodu domov sva pri Stefanu sicer vzbudila naval smeha, saj je bil Philipp "na pol mrtev", jaz pa skorajda kot nov, a oba sva bila zadovoljna s tem kar nama je uspelo. Bilo je prijetno, doma pa je prijal hladen tuš in odhod v posteljo. Ko sva odšla v posteljo, pa se je z govorilnih ur ravno vrnila Ulrike (ura je bila pol polnoči). Nisem mogel verjeti svojim očem, saj sem mislil, da je že doma in spi. Kaj hitro so me skušali pomiriti, da je to povsem običajno in da se govorilne ure vedno zavlečejo pozno v noč, jaz pa nisem in nisem mogel verjeti. V bistvu še zdaj ne dojamem kako je to možno. Definitivno je to še ena izmed stvari, ki si jih pri nas nikakor ne predstavljam, bržkone pa si je nikakor ne morejo oz. nočejo predstavljati naši profesorji in starši.
Kakorkoli, začetek današnjega dneva je minil v vsakodnevnem ritmu, s to izjemo, da sva s Philippom v šolo vzela kakšno torbo več, saj sva že zjutraj načrtovala naporen dan. Pričeli smo z biologijo, od katere nismo imeli prav veliko, saj je bilo v učilnici kar 35 stopinj celzija (že navsezgodaj zjutraj). Tako je celoten razred, po navodilu profesorja, protestno odšel v tajništvo, kjer smo si izborili zmanenjavo učilnice. Nasmejani smo se preselili v eno izmed "zahodnih" učilnic, kjer zjutraj še ni bilo znakov sonca in je bila zato prijetno hladna. Uro smo preživeli ob ustnem ocenjevanju in ponavljanju snovi o genetiki, katero smo v treh tednih predelali od začetka do konca. Po biologiji je sledila prosta ura, ki sem jo kot običajno namenil pisanju mojega dnevnika. Pošteno utrujen od vsega, sem se spet odrekel počitku, saj je, kmalu po koncu mojega pisanja, prišla na vrsto matematika. In to ne samo ena ura, temveč kar dve uri matematike. Preživeli smo jih ob različnih vrstah funkcij. K sreči, vsi smo se počasi že naveličali matematike, smo zaključili malce prej, saj je moje sošolce naslednjo uro čakal kontrolna naloga pri geografiji. Zaželel sem jim veliko sreče ter se, skupaj s g. Reusem, odpravil v deveti razred, k pouku geografije. Devetošolci so me izredno lepo sprejeli ter poskrbeli, da sem, za eno šolsko uro, v last dobil učbenik za geografijo. Predelovali smo snov o kolonializmu in tako kot vse dosedanje ure pri g. Reusu, je bila tudi ta nadvse zanimiva. Naslednjo uro pa sem se že vrnil k mojim sošolcem. Lahko bi rekli le vrnil, saj se jim še nisem priključil. Še vedno so namreč pisali kontrolno nalogo (saj veste, kontrolna naloga traja šestdeset minut), zato sem prvih petnajst minut preživel v "dnevni sobi", nato pa smo se skupaj odpravili k zgodovini. Ob vsej zmedi, ki jo je povzročila kontrolna naloga, in ob dejstvu, da je zadnja šolska ura za pet minut krajša (dolga je le štirideset minut; bojda je tako lažje urediti vse potrebne avtobusne povezave za učence) nam je ostalo le še petnajst minut pouka, ki ga je profesor z veseljem izrabil za ustno ocenjevanje. Zdaj zame to že ni več nič posebnega, saj sem se navadil, da je to pač del vsake ure. Toda danes ni bilo čisto tako. Zaradi vročine smo imeli odprta vsa okna in vrata, saj smo si le tako "izborili" rahel veter skozi učilnico, ki nas je vsaj malo ohladil. Ampak izkazalo se je, da to ni bila ravno dobra ideja. Mimo vrat je namreč potekal vsesplošni promet dijakov, ki so imeli prosto uro in vsakdo se je moral nagniti skozi vrata, pozdraviti in malce "špikniti" profesorja s kakšno zbadljivo šalo. Nekateri so si celo drznili priti povsem v učilnico, se nam pridružiti, si privoščiti kakšen grižljaj malice in ne glede na prošnje profesorja tudi ostati pri naši uri. Tako smo v petnajstih minutah gostili vsaj dvajset, če ne morda več dijakov, ki ne bi smeli biti pri nas. Še ena v vrsti številnih posebnosti, ki sem jih v teh treh tednih doživel tukaj. Po koncu smo odhiteli v šolsko menzo, a bili smo že prepozni, saj je bila vrsta nepopisno dolga. Ob takšni vročini nismo imeli ravno veselja oditi v mesto, zato smo počakali, da pride naš čas. No, ko je prišel smo spoznali, da še enkrat več nimamo izbire, saj je bil na volje le še en meni. Zadovoljni, da smo sploh prišli do hrane smo pojedli kosilo in se počasi napotili k nemščini. Tako smo zadnji dve uri preživeli ob poslušanju govornih nastopov, ki so jih pripravili naši sošolci. Komajda smo še premagovali strahotno vročino. Pomagali smo si z odprtimi okni, zvezki, s katerimi smo si pihali, nekateri so si ustvarili kar pahljače, drugi pa so si glave hladili z mokrimi kuhinjskimi prti, ki smo jih našli v nadstropju namenjenem le zadnjima dvema letnikoma. Pravzaprav, zaradi vročine in utrujenosti prav nihče izmed nas ni pretirano pozorno poslušal predstavitev. Z mislimi smo že bili na bazenu.
In verjetno lahko ugibate kaj je bilo prvo, kar smo storili, ko je bilo pouka konec. Vsedli smo se vsak na svoje kolo in odšli naravnost na bazen. Tam smo preživeli kar precejšen del popoldneva. "Program" je bil seveda standarden in je vključeval sončenje, kopanje in odbojko na mivki. Šele malce čez šest sva se s Philippom odpravila na parkirišče, kjer sta naju že čakala Ulrike in Max. Skupaj smo se namenili v Adidasovo tovarniško trgovino (ti. "outlet"). Po dobre pol ure vožnje smo prispeli in v trgovini porabili naslednji slabi dve uri. Večinoma smo si le ogledovali izdelke in si na njih malce "spočili" naše oči. Bodite pa brez skrbi, da iz trgovine nismo odšli praznih rok. Morda me je le malo presenetilo, da so bile cene, kljub temu, da smo bili v "outletu", kar pošteno zasoljene. Sledila je vožnja domov, med katero smo se ustavili v eni izmed picerij, kjer smo "dvignili" pice, ki smo jih naročili. Ko smo končno prišli domov (prvič danes) je sledila večerja in po njej obilica dela.
Philipp, ki je danes odpisal zadnjo kontrolno nalogo za letošnje šolsko leto, sicer pa ga čakajo še mnoge ustne ocene (počutim se izredno dobro, ko pomisli, da bom že v ponedeljek zaključil z letošnjim šolskim letom in pričel zaslužene počitnice), si je danes privoščil malce zabave in je odšel na obisk k sošolcu, kjer so imeli manjšo zabavo, jaz pa sem se posvetil izdelovanju predstavitve našega glavnega mesta, Ljubljane. Jutri me namreč čaka "delo" v petem razredu, saj bom pri uri geografije poskrbel, da bodo petošolci izvedli nekaj malega o Sloveniji in Ljubljani. Tako kot običajno se moj "časovni načrt" ni izkazal za dobrega, saj se je vse skupaj malce zavleklo. In ravno zaradi tega, vam danes pišem tako pozno.
Uturjen sem že, zato ne bom pisal kakšnih posebnih misli. Morda bi se vam le "dvojno opravičil". Prvič za morebitne izdatne slovnične napake v današnjem blogu, saj komaj še sedim, kaj šele da bi dobro pisal, drugič pa zato, ker je jutri petek in se lahko zgodi, da ne bom uspel napisati mojega bloga. Poleg tega odhajam v soboto zgodaj zjutraj na pot. Sprva si bomo ogledali Dachau, nato pa prespali pri Philippovi teti. V nedeljo me čaka še zadnje dejanje teh treh tednov, potovanje z vlakom. Ravno zaradi tako natrpanega urnika, se lahko kaj hitro zgodi, da boste naslednji blog brali šele v nedeljo zvečer, ko bom že sedel doma in bom v Scheinfeldu le še z mislimi. A nič se še ne ve, ne držite me za besedo...
Ni komentarjev:
Objavite komentar