Zadnji torek

Ja, res je zadnji torek. V bistvu ne vem zakaj sem izbral takšen naslov, saj bi lahko s takšnimi naslovi poimenoval kar celoten zadnji teden. Nekako opažam, da mi za običajne dni, kot je bil današnji zmanjkuje naslovov in tako pride še kako prav dejstvo, da se izteka moj zadnji teden življenja po nemško.

Kot sem že omenil, danes je bil običajen dan brez večji pretresov. No, definitivno pa nam ni bilo dolgčas, kar boste lahko prebrali v naslednjih minutah. Jutro smo pričeli malce drugače kot običajno, saj so moji sošolci prvo uro pisali kontrolno nalogo pri religiji oz. etiki (odvisno od tega ali so verni ali ne). Njim je kontrolna naloga verjetno vsaj malo pokvarila včerajšnje popoldne (čeprav se niso dali preveč motiti, saj smo celotno popoldne preživeli skupaj na bazenu) in pa današnje jutro. No, meni ni pokvarila nič od tega, kvečjemu polepšala mi je današnji dan, saj sem zaradi nje imel prvo uro prosto in lahko sem spal dlje. Jaz pa ne bi bil jaz, če ne bi vseeno vstal ob običajni uri se oblekel v tekaško opremo in odšel na jutranji tek. Te dni druge možnosti kot, da tečem zgodaj zjutraj ali pa zelo pozno zvečer v bistvu nimam, saj je čez dan tako vroče, da ne moreš niti stati na soncu, kaj šele, da bi tekel. Kakorkoli, zjutraj sem se po koncu teka vrnil v "izpraznjeno hišo". Doma je bila le še Ulrike, ki mi je delal družbo pri zajtrku. Po opravljenem jutranjem ritualu se sem odpravil v šolo, kjer sem moje sošolce pričakal pred učilnico biologije. Po nekaj minutah čakanja pred zaprtimi vrati me je kar malce skrbelo ali sem pred pravo učilnico in kaj naj naredim, a sem se pomiril ob dejstvu, da kontrolne naloge tukaj običajno trajajo šestdeset minut. In prav sem imel. Moji sošolci so, s profesorjem na čelu, k biologiji pršli približno dvajset minut kasneje. Tako nismo imeli ravno veliko časa, vseeno pa smo se posvetili genetiki, tako kot vedno v preteklih tednih. Sledili sta dve uri športne vzgoje, katere se tokrat za spremembo ni veselil prav nihče. Že samo ob pogledu skozi okno smo bili vsi prepoteni, kaj šele ob misli, da bomo naslednji dve uri preživeli na stadionu, kjer ni niti ene same sence, ob skokih v daljino. Počasi smo se po vročem asfaltu priplazili do stadiona, se preoblekli in se pridružili profesorici na tribuni. Tudi ona ni bila ravno navdušena nad peklensko situacijo, zato smo skelnili kompromis. Na hitro smo se vsi ogreli, čeprav smo v bistvu bili že pregreti, in se nato razdelili v tri skupine. Dogovorili smo se, da bo skoke opravljala le ena skupina, medtem ko bosta drugi dve lahko sedeli v senci na tribuni. Na mojo srečo sem "padel" v prvo skupino in moje "brezplačne savne", kot je vročinski val opisal profesor biologije, je bilo kmalu konec. Preostanek športne vzgoje sem tako lahko namenil lenarjenju v senci. Po koncu športne vzgoje je sledila še ura angleščine, katere se nihče ni ravno veselil, saj imamo debatiranja o globalizaciji počasi vsi že vrh glave. No, naše mnenje smo kaj hitro spremenili ob vstopu v učilnico, saj sta nas na katedru pričakala dva pladnja jagodne torte. Zakaj? Pri angleščini so moji sošolci sklenili dogovor s profesorico, da za določeno število "nenarejenih" domačih nalog potrebuješ opravičilo. To opravičilo pa ni nič drugega kot slaščica za celotni razred. Danes smo se torej sladkali na račun našega sošolca, ki je nekajkrat pozabil na domačo nalogo. Tako sem šele danes spoznal, zakaj smo pri angleščini, pred nekaj urami, bili priča vsesplošnemu deljenju čokoladnega kolača po razredu. Zadovoljni da na svetu obstaja pozabljivost, smo odšli na odmor za kosilo. Našo dobro voljo pa je še dodatno povečalo dejstvo, da nam odpadeta zadnji dve uri. Pred nami je bila le še ura fizike. S Philippom sva odmor za kosilo preživela skupaj z ostalimi, v "dnevni sobi", saj sva se odločila, da bova raje še malo potrpela in se šele doma posvetila kosilu. Fizika je minila brez kakšnih pomembnješih dogodkov (naprej smo predelovali snov o nihanju) in takoj po koncu sva se odpravila domov. Najini kolesi sta žareli od vročine in prav nič prijetno ni bilo, ko sva se morala vsesti na žareče sedeže. Nekako sva se pripeljala do hladnega doma in spoznala, da je v šoli veliko bolj vroče kot doma. Zamislil sem se, kako srečni smo lahko, da se v Sloveniji pouk zaključi že prihodnji teden. Si predstavljate, da bodo tukaj v šolo hodili še skoraj cel julij in v tej vročini normalno predelovali snov, pridobivali ustne ocene in pisali kontrolne naloge? V bistvu jih občudujem, da lahko kaj takšnega zdržijo.

Po lahkem kosilu, saj nisva bila pretirano lačna, sva se odločila ostati v neprodušno zaprti hiši in se tako izolirati od neznosne vročine, saj je ob treh popoldne na termometru kazalo kar 42 stopinj celzija! Kljub temu, da sva imela oba kar dosti dela, nama v hiši ni uspelo ostati dolgo. Današnjo odbojko smo namreč prestavili na malce bolj zgodnjo uro ter na bazen. Pozno popoldne smo preživeli v vodi in na mivki, kjer smo odigrali kar nekaj prijetnih partij odbojke. Utrujena od vode in tekanja po soncu sva se odpravila domov. Ne morete si predstavljati kakšno olajšanje je predstavljalo dejstvo, da sva doma na terasi zagledala Stefana, kako na žaru pripravlja našo večerjo. Po dolgem času smo si po večerji zopet lahko privoščili kratek pogovor in skupno gledanje televizije. Prav zaradi tega, pa danes moja doživetja prelivam v besedilo malce kasneje kot običajno. Nikakor se nisem mogel odlepiti od naslanjača in televizije, saj mi je prijalo dejstvo, da po dolgem času zopet sedimo skupaj in uživamo v poletnem večeru. 

Ob tem današnjem "dnevniku" sem opazil, da je sicer res, da je bil danes običajen dan, a se nam je kljub temu pripetilo ogromno stvari. Da pa se ne bom samo pritoževal nad vročino bom še dodal, da je tudi prav, da je vroče, saj je vendar končno poletje! Komaj čakam, da vidim kaj se nam bo zgodilo v jutrišnjem novem poletnem dnevu...