Bilo je... (sklepne misli)

Sklepne misli… v moji »zapiskih«, ki sem jih pred odhodom v Scheinfeld pripravil skupaj z mojo profesorico nemščine in v katerih so bile zapisane vse moje »šolske« zadolžitve glede izmenjave, je pisalo, da naj s sklepnimi mislimi malce počakam in naj jih ne pišem že kar prvi dan po prihodu domov. Velja pač dejstvo, da je sklepne misli lažje zapisati, ko se malce umiriš in morda še enkrat »prepotuješ« kar si doživel. No, definitivno lahko rečem, da sem se od mojega prihoda pa do danes, medtem je minilo sedemnajst dni, verjetno dovolj umiril in zbral moje misli, da se lahko posvetim še »zadnjemu dejanju moje izmenjave«. 

Po tako nepopisnih, zabavnih, norih, lepih, napornih, nepozabnih in še marsikakšnih treh tednih je kar precej težko spraviti na papir sklepne misli. V teh treh tednih sem se že tako ali tako močno posvetil vsakemu dnevu posebej, s tem ko sem pisal blog in še dnevnik v nemščini, tako da se mi zdi kar malce nesmiselno opisovati kaj vse dobrega se mi je zgodilo. Morda bi bilo bolje, da zapišem nek splošen vtis, katerega sem si ustvaril v zadnjih dneh. 

Pred izmenjavo sem v eseju, ki bo predstavljal uvod v mojo mapo o izmenjavi, zapisal mnogo stvari. Izrazil sem željo, da bi se odklopil od Slovenije, od vsakdanjih težav in napornega tempa ter tri tedne užival v Scheinfeldu in si s tem pridobil pomembno izkušnjo in hkrati izboljšal znanje nemščine. Danes, ko je vse to za menoj lahko brez težav prikimam in si rečem, da sem svoje želje izpolnil ali pa jih še celo presegel. Priznam, ko sem odhajal v Scheinfeld si nisem upal niti pomisliti, da bom doživel kaj tako nepozabnega. Moja pričakovanja so bila veliko manjša, saj sem pričakoval, da bom pač preživel običajne tri tedne med katerimi bom govoril nemško. Nisem si niti predstavljal kaj me čaka. V treh tednih »moje prve poletne avanture«, kot sem poimenoval moje bivanje v Nemčiji, sem se močno približal nemški kulturi, do potankosti spoznal tamkajšnji vsakdan in njihove navade, občutil vzdušje na mnogih festivalih, si ogledal nekaj filmov v nemščini, se preizkusil v »mountainbikingu«, preživel tri tedne pri pouku, na lastni koži izkusil kako je pisati nenapovedano kontrolno nalogo, pretekel in raziskal vse kar je možno v bližini Scheinfelda in stkal močne vezi s Philippom, Maxom , Ulrike in Stefanom. Lahko bi le še našteval, našteval in našteval, a mislim, da potemtakem ne bi nikamor prišli, saj sem doživel enostavno preveč stvari, da bi jih lahko prelil na papir.

Po mojem prihodu domov, sem skoraj ob vsakem srečanju s katerim izmed prijateljev in znancev naletel na vprašanje: »In, kako je bilo?«. Verjetno se res vsem najprej poraja to vprašanje a je težko odgovoriti nanj, saj ni možno, da bi vsakemu opisal vse kar sem doživel, zato sem kmalu oblikoval univerzalen in najbolj primeren odgovor: »Neverjetno!«. Prav tako so mnogi dejali: »Povej kaj od Nemčije«, kar je bila še ena misija nemogoče. Verjetno pa si lahko vsakdo predstavlja kaj je bilo tretje najpogostejše vprašanje. Bilo je: »Wie geht's?«. Ravno pri tem vprašanju sem spoznal, da sem močno izboljšal moje znanje nemščine, saj sem vsakemu brez težav na hitro odgovoril (in to ne le s klasičnim: »Gut, danke! Und dir?«). Verjetno lahko rečem, da je imel Stefan kar prav, ko mi je na železniški postaji v Münchnu dejal, da sem se sedaj »kvazi asimiliral«.

No, prej sem omenjal da sem močno presegel moja pričakovanja o tem kako bo v Scheinfeldu, moram pa priznati, da vse ni potekalo po pričakovanjih. V že omenjeni esej sem namreč zapisal tudi naslednje misli: »Pričakujem, da izmenjava zame ne bo preveč naporna, saj bom poskusil le uživati in se prepustiti toku dogodkov.« Seveda sem se prepustil toku dogodkov in užival, a je bila izmenjava zame kar precej naporna. O tem so dodobra pričali moji podočnjaki ob vrnitvi v Slovenijo. Ne vem kaj  je bilo zame tisto najnapornejše. Morda je bila šola, morda popoldanske aktivnosti, ali pa  naporni večeri in noči ob vikendih. Ne vem.

Mislim, da bi bilo prav, da ob vsem tem opisovanju in razpravljanju vsaj del teh sklepnih misli namenim moji »drugi družini«. Verjetno malce pozno, a šele na vlaku nekje v Avstriji, ko sem taval po spominih, sem spoznal, da so mi Heindlovi močno prirasli k srcu. Mislim, da si nihče ne more predstavljati kako močno ti lahko ljudje prirasejo k srcu v samo treh tednih, dokler tega ne izskusi na lastni koži. Prav to se mi zdi najpomembnejše in najlepše, kar se mi je zgodilo na izmenjavi. Ni pomembno, kaj sem doživel, koliko sem doživel in ali sem izboljšal moje znanje nemščine. Pomembno je, da imam »drugi dom« in »drugo družino«, ki jo imam rad in oni imajo radi mene.

In kaj napisati v zaključku zaključka? Po pravici povedano ne vem, saj sem zapisal že toliko občutkov in opisal toliko dogodkov, da težko opišem kaj novega. Zapisal bom le, da upam, da bo leto kmalu naokoli in, da bo kmalu prišel dan, ko bodo na naših vratih pozvonili Heindlovi, ki bodo prihodnje poletje en teden preživeli pri nas. Prav tako pa si želim, da moj letošnji obisk Scheinfelda ni bil zadnji in se bom tja vračal še mnoga leta, znova in znova.

  Zahvala

Ob tej priložnosti pa bi se zahvalil moji družini, ki me je podpirala pri moji »prvi poletni avanturi«; moji »drugi družini« za prijaznost, gostoljubje, čas, potrpežljivosti pri pogovorih in vse kar so storili zame; mojim prijateljem za spodbudo in podporo; vsem, ki so me po prihodu domov potrpežljivo poslušali ob številnih »predavanjih« o Nemčiji; Herr Reusu za podporo; moji profesorici nemščine, Marjetki Kafel, ki mi je omogočila in me spodbudila, da sem odšel v Scheinfeld; in vsem, ki ste vestno prebirali moj blog Življenje po nemško.

Hvala, danke!