Ponovno torek

Hja, ponovno torek. Verjetno se sprašujete zakaj takšen naslov. Zanj sem se odločil, zato ker bi lahko rekel, da smo prejšnji torek prekopirali in ga danes "ponovili". No, ja povsem ga nismo ponovili, a večinoma je vse potekalo po ustaljenem torkovem ritmu.

Res pa je, da je že prva sprememba in popestritev dneva prišla na vrsto navsezgodaj zjutraj. Kot sem že včeraj zapisal v moje načrt za danes, sem se odpravil na jutranji tek. Vreme ni bilo najboljše, na vsake toliko časa se je na vzhodu prikazalo sonce, a z vsakim pretečenim kilometrom se je približevalo deževje. Pa ne samo vreme, tudi jaz nisem bil najboljše. Kljub včerajšnjemu zgodnjemu odhodu v posteljo, sem bil utrujen. Kako ne bi bil, ko pa je za menoj toliko dogodkov, da je moja glava (pre)polna lepih spominov. Ampak jutranji tek me je kot vedno zbudil in mi dal energije ter zagona za nov dan. Doma me je budna že čakala Ulrike, medtem ko so se ostali trije še trdno oklepali svojih postelj. Sledil je vsakodnevni ritual, ki vsebuje tuširanje, zajtrkovanje in odhod v šolo. Nič posebnega ne zjutraj, ne v šoli. Prvo uro sva s Philippom preživela vsak v svoji učilnici. Philipp pri religiji, jaz pa pri etiki, kjer smo nadaljevali s snovjo o Sigmundu Freudu, s katero smo pričeli prejšnjo uro. Sledila je ura biologije in nadaljnje predelovanje genetike in genetskega inženiringa. Biologija mi je še vedno precej zanimiva s tega stališča, da primerjam našo snov s tukajšnjo, saj smo omenjeni področji pri nas že predelali, pri sicer izbirnem predmetu - naravoslovje. Trenutno lahko brez težav ocenim, da se snov ne razlikuje niti v enem samem pogledu. Pratično sta si napa snov in tukajšnja snov identični. Po biologiji smo se odpravili k športni vzgoji. Danes se za razliko od prejšnjega tedna nismo napotili proti atletskemu stadionu, saj je vsake toliko časa padlo nekaj kaljic dežja, se nato zjasnilo in spet pričelo deževati. Dve uri smo preživeli v športni dvorani, pri skoku v daljino z deske, raznih akrobacijah z odrivno desko in obdojki na koncu ure. Sledila je angleščina in z njo celourno pregledovanje domače naloge, ki smo jo dobili včeraj. Tako kot prejšnji torek, sva tudi danes s Philippom imela odmor malce prej kot ponavadi (že po peti šolski uri). Privoščila sva si kosilo v šolski menzi, saj sva bila, zaradi malce bolj okrnjenega zajtrka, oba sestradana. Po kosilu pa fizika in predelovanje nove snovi po kontrolni nalogi, ki je moji sošolci še niso dobili nazaj. Nekako so se vsi razveselili, ko je profesor dejal, da jo bo prinesel verjetno šele v petek. Fiziki sta sledili še dve uri športnega seminarja, pri katerem trenutno organizirajo drugi skupni športni dan v tem šolskem letu. Zanj so odgovorni samo dijaki, pri delu pa jih nazdoruje, jim svetuje in pomaga profesor. Tako smo dve uri preživeli ob pregledovanju anket o priljubljenih športih, sprehodih okrog šole in označevanju prostora za različne aktivnosti ter debatiranju kako kaj izpeljati in kdo bo kje pomagal. Dejstvo, da so za športni dan zadolženi, ta trenutek najstarejši dijaki na šoli (dvanajsti razred oz. po naše četrti letnik je že končal s poukom in danes celo že z maturo) me je presenetilo. Če si podobno situacijo zamislim pri nas, lahko izrazim močan dvom v to, da bi se športni dan sploh izvedel oz. da bi se izvedel tako dobro, kot se tukaj po moji oceni bo, saj so vsi zelo delavni in polni idej.

Po šoli je sledil moj (deževni) odhod domov, Philipp pa se je namenil še k sošolcu, kjer so s prijatelji pričeli s skupnim učenjem matematike, saj v petek pišejo (mislim, da že omenjeno) kontrolno nalogo. Jaz sem se doma, utrujen, dobesedno sesedel na stol v kuhinji in opazoval Maxa, kako končuje z domačo nalogo za latinščino. Prav pri tem, ga tako rad občudujem, saj imajo tukaj latinščino za obvezen predmet v gimnaziji (gimnazija pa je tukaj od petega do dvanajstega razreda). Vedno znova in znova ga občudujem, kako obvlada vse glagole, spreganje, samostalnike, sklanjanje, pridevnike in nasploh vse. Ne morem si predstavljati kako bi bilo, če bi se moral še jaz učiti latinščino. Verjetno bi, ko bi to imel kot obveznost, to pač vzel kot še en predmet, a zdaj, ko to zame ni obveznost, si tega ne morem predstavljati. Naj rečem, da k sreči na naši gimnaziji nimamo latinščine. Popoldne se je končno zjasnilo. Jaz sem po končanem delu, ki sem ga moral opraviti danes malce poležal na terasi, Philipp pa se je odločil po dolgem času malce stopiti na rolko. Kmalu se je vrnil nazaj. Pa ne zato, ker mu ne bi šlo (malce sem ga opazoval in ugovotil, da kar obvlada), ampak zato ker se je že po nekaj minutah na balkonu pojavil na novo priseljeni sosed. Na njegovem obrazu pa bi s še takšno mero domišljije težko videl nasmešek, saj ga je močno motil hrup rolke. Philipp se ni obremenjeval s tem in je pospravil rolko, saj sva tako ali tako odšla na odbojko. Tam smo se danes imeli še boljše kot prejšnji teden. Maturantje so danes zaključili z vsemi "izpiti" in tako so mnogi prišli odigrat kakšno igro se malce sprostit in proslaviti dejstvo, da je matura za njimi. Sicer je že pozno, a mislim, da še vedno proslavljajo, saj Philippa, ki je ostal še v dvorani, še vedno ni domov. Tudi jaz bi rade volje še ostal, a sem bil preveč utrujen in lačen, zato sem se napotil domov. Tukaj me je na mizi že čakala (zaslužena) večerja. Z veseljem sem si jo "zdelal", nato pa sedel k Maxu pred televizijo. A tam nisem ostal dolgo, saj bi rad tudi danes malce prej odšel v "deželo počitka".

Kaj naj rečem. Bil je lep dan in všeč mi je, da bom tokrat res spoznal (oz. sem že spoznal) kakšen je vsakdan tukaj v Scheinfeldu. Lansko leto, ko smo s sošolci tukaj preživeli en teden, nisem imel te priložnosti, saj je navada, da se družina tisti teden povsem prilagodi gostu. Tokrat pa sem postal povsem običajen član družine za tri tedne in všeč mi je, da mi pustijo, da sem samostojen in da jim pomagam pri različnih opravilih, skratka da sem enak njim. Omenjena samostojnost me je ravno danes presenetila, saj sem opazil, da nisem več tisti, ki caplja za Philippom in ga po vsaki uri sprašuje kaj sledi in v kateri učilnici, ga popoldne sprašuje kaj bova počela itd.. Ne več. Opazil sem, da se ravnam samostojno (si sam najdem delo, zaposlitev, v šoli nisem več "izgubljen",...), kar me izredno veseli. 

Preden sem pričel s pisanjem tega današnjega dela bloga me je bilo strah. Strah me je bilo, da mi bo prvič odkar sem tukaj zmanjkalo "dnevnega materiala" in bom moral poseči po kakšni izmed tem, ki se mi zdijo zanimive in bi jih rad opisal tudi vam, tukaj na blogu. Sedaj, ko pišem ta zaključek, pa lahko mirno rečem, da je bil strah odveč. Očitno se nam tudi v običajnem dnevu zgodi dosti lepih stvari, da bi lahko o njih le pisal in pisal. In mislim, da je tako tudi prav. No, ne bom več razpredal, saj v tišini večera poleg televizije iz spodnjega nadstropja slišim še nekoga. Posteljo. Slišim jo kako me kliče k sebi. Nimam več moči, da bi se ji upiral, zato se kar bom odpravil na potovanje v sanje. Do jutri nasvidenje.