Po napornem petkovem večeru in celo zgodnjem jutru, smo si vsi trije "festivalovci" (jaz, Philipp in pa Juli, ki je prespala pri nas) privoščili dolg počitek. Naši nameni pa niso bili ravno uspešni. Malce pred deseto uro zjutraj sem se prebudil in slišal kako je skoraj celotna hiša budna. Poskusil sem še malce poležati in mogoče celo zaspati nazaj, a že v naslednjem trenutku je na moja vrata potrkala Ulrike in me povabila na zajtrk. Zbrani smo bili vsi, ne glede na to ali smo bili utrujeni ali ne. Sledil je zares obilen sobotni zajtrk in seveda kot vedno pri mizi prijeten pogovor, v katerem je največ besed naneslo na prejšnji večer. Pri zajtrku pa ni bila "nova" gostja le Juli, temveč tudi Maxov prijatelj. Prejšnji večer sta si tudi "otroka" (sicer sta stara trinajst let) privoščila malce pohoda po festivalu, a odšla kaj kmalu domov, saj tukaj velja prav poseben in zanimiv zakon.
Velja namreč, da so lahko otroci do šestnajstega leta starosti "zunaj" samo do desetih. Ko dopolniš šestnajst let se ta ura za "legalno ponočevanje " premakne do polnoči, ko pa dopolniš osemnajst let pa tako ali tako nisi več otrok in si tako rekoč "svoboden". Priznati moram, da me je tale zakon kar malce šokiral, a sem že po kratkem razmisleku ugovotil, da to mogoče sploh ni tako slaba ideja, saj lahko tako preprečijo marsikatero nevšečnost. Seveda pa je ponočevanje v spremstvu staršev ali pa ljudi, ki imajo posebej izdano pisno dovoljenje, da pazijo nate, dovoljeno. Morda velja še nekaj besed nameniti tudi tistim enormnim količinam piva, ki sem jih omenil že včeraj. Pozabil sem namreč dodati še dejstvo, da kljub ogromnim količinam piva, festival ni izgledal tako kot marsikatera prireditev pri nas, ko večina ljudji tekmuje kdo bo spil več, kdo bo bolj pijan in kdo bo izgledal bolj čudno. Ne, tukaj ni tako. Ljudje poznajo svoje meje in zato tudi pazijo, da ne popijejo preveč, kar je edino prav. Tako lahko k včerajšnjemu opisu festivala dodam še to, da kljub temu, da se na tukajšnjih festivalih popije ogromne količine alkohola, Nemci poznajo kulturo pitja, v pravem pomenu besede.
Kakorkoli, predem me je še enkrat zaneslo k festivalu sem ostal pri zajtrku. Po končani pravi jutranji pojedinji smo se odpravili vsak k svojemu delu. Stefan in Ulrike v trgovino, Max in njegov prijatelj k igricam, jaz sem se odpravil k pisanju, Juli in Philipp pa sta se odločila še za nekaj dodatnih ur spanja. Ker je bilo dopoldne krasno in močno obsijano s soncem (pri zajtrku smo potrebovali celo senčnik, saj bi bilo drugač že ob desetih zjutraj prevroče), se nisem dolgo zadržal ob pisanju in sem raje odšel na kratek tek. Ko sem se vrnil, je sledilo hitro tuširanje in pa začetek novega potovanja, proti Nürnbergu
Tja smo se odpravili samo jaz, Max, Philipp in Ulrike, ki se je res dobro pripravila na pot in pa ogled mesta. Potovali smo z vlakom, ki ga ni bilo. Hja, sliši se čudno ampak res je. Vozni red na internetu je bil namreč napačen in tako smo za slabo uro obsedeli na železniški postaji, čakajoč na naslednji vlak. Po slabi uri vožnje smo prispeli v Nürnberg in kar z železniške postaje odhiteli s podzemno železnico naprej. Najprej smo si ogledali staro mestno jedro, kjer smo lahko videli najstarejšo bolnišnico v mestu, cerkev sv. Lorenza, najstarejšo hišo v mestu, "Lepe vodomete", hišo Albrechta Dürerja in se ustavili na gradu, kjer smo imeli krasen razgled na mesto. Ker smo doma, zaradi poznega zajtrka izpustili kosilo, smo si v starem mestnem jedru privoščili tudi znamenite nemške klobasice. Po napornem krogu, ki smo ga naredili peš v strašni vročini, včeraj smo tukaj namreč doživeli pravo poletno vročino, smo se z mestnim avtobusom odpravili na drugo stran mesta, do Reichstagsgebäude, kar je bil tudi naš glavni cilj v Nürnbergu. Zakaj naš glavni cilj? Izrazil sem namreč željo, da bi si prihodnji vikend ogledali Dachau, saj moram za OIV (obvezne izbirne vsebine v šoli) napraviti še seminarsko nalogo o koncentracijskih taboriščih. Dogovorili smo se, da se bomo naslednji vikend odpravili v Dachau, že v naslednjem trenutku pa je Ulrike dodala, da moram potem prej videti še Nürnberg. Zakaj? Nürnberg, ki je bil med drugo svetovno vojno povsem (ampak res povsem) porušen med bombandiranjem (zato je tudi staro mestno jedro rekonstruirano in ni originalno), je bil center nacizma. Tukaj so ogranizirali največja in najpomembnejša zborovanja množic, ki so poslušale številne govore nacističnih voditeljev. V ta namen so v Nürnbergu tudi zgradili celoten kompleks stavb, stadionov, prostorov za taborjenje in parkov. Tako smo si ogledali celoten kompleks, ki je bi namenjen množičnim zborovanjem. Moram reči, da je kar malce neverjetno in srhljivo, kako veliko je vse skupaj in koliko ljudi se je tukaj lahko zbralo, predvsem pa je srhljivo dejstvo o tem, da se je tukaj pričela ena izmed večjih grozot v zgodovini. Po kratkem ogledu, smo hitro odhiteli na mestni tramvaj in nato prestopili na vlak proti Scheinfeldu.
Domov smo prispeli pozno popoldne, na terasi pa nas je, z vročim žarom, že čakal Stefan. Z veseljem smo si privoščili slastno večerjo, ki pa ni trajala dolgo. Kmalu sta namreč pred hišo parkirala Jonas (eden izmed petkovih "festivalovcev") in Wiesi (Stefan Wiesinger, pri katerem je pred kratkim tri tedne preživel naš Kevin). Odpravilo smo se v slabo uro (ker je vozil Wiesi, malce manj) oddaljeni kino, na ogled filma Fast&Furious 6. Za tiste, ki dvomite, še dodam, da ni bilo sploh debate, ogledali smo si ga sinhroniziranega v nemščino. Bil sem izredno zadovoljen s samim seboj, saj me sploh ni motilo, da je film v nemščini. Seveda nisem razumel čisto vsakega stavka do potankosti, a sem vseeno brez težav sledil poteku dogodkov in vsej akciji, ki je sledila. Priznati pa moram, da me je močno motilo, da je film sinhroniziran. Nikoli ne bom razumel kako lahko tukaj vse (filme, oddaje, serije,...) sinhronozirajo v nemščino. Enostavno je smešno ko igralec odpira usta, sliši pa se nekaj povsem drugega, predvsem pa je smešno to, da se ne sliši njegov glas. Film je bil vseeno super in nas je še dodatno razvedril. Po koncu smo se, pod izredno svetlim nebom (res za enajsto uro zvečer izredno svetlim) ina topel poletni večer, najprej odpeljali do prvega McDonaldsa, kjer sta si Philipp in Jonas privoščila pravo pojedino, nato pa k Jonasu domov. Tam smo kartali še pozno v noč oz. v zgodnje jutro. Sploh nisem vedel, da je že tako pozno (zgodaj). Ko sva s Philippom prišla domov, sta starša še vedno sedela pred televizorjem, Max pa je bil tam samo še fizično, saj je, uturjen od vsega, zaspal kar na sedežni garnituri.
Dobesedno "zdelani" od vsega smo se odpravili spat. Polni doživetji in pa načrtov za današnji dan smo popadali v postelje in odsanjali vsak v svoje sanje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar