Dan se je začel z, za vikend običajnim, mojim jutranjim tekom. Po včerajšnjem napornem "športnem dnevu" sem se odločil za krajšo "rundo", saj je bil moj namen le ta, da se malce sprostim in zbudim. Sicer je bilo, po naporni noči, težko zapustiti posteljo ob pravem času (sonce kaj hitro segreje ozračje), a po končanem teku sem vedel, da sem storil prav, ker nisem prespal jutra. Enkrat za spremembo ob moji vrnitvi še niso vsi (po)zajtrkovali. V bistvu sta pozajtrkovala samo Max in Ulrike, saj je Max moral, tako kot prejšnjo nedeljo, v cerkev. Najprej sem si privoščil hladen tuš, nato pa sva s Stefanom skupaj "pospravila" del zajtrka, nekaj pa sva ga pustila še za Philippa, ki je, utrujen od sobotnega večera, še globoko spal. Dopoldne je nato minilo v znamenju pisanja dnevnika in bloga, saj sem moral spisati še nekaj sestavkov za "zaostale" dni. Že opoldne pa se je iz spodnjega nadstropja zaslišal glas, ki je oznanjal, da se odpravljamo na izlet. Kam? Odšli smo proti Pommersfeldnu. Tam smo se sprva ustavili v kavarni in restavraciji v bližini gradu Weissenstein, katerega smo si kasneje tudi ogledali. V že omenjeni restavraciji nas je pričakala prijetna živa glasba, ki nam je polepšala kosilo. Dodobra sem občutil oz. okusil zakaj sta si Philipp in Max tako želela oditi sem na kosilo, saj je bilo le-to izjemno dobro. Poleg tega pa smo lahko uživali še v izjemnem ambientu (narava, pogled na grad, jazz glasba,...). Po kosilu smo se hitro, da ne bi zamudili vodenega ogleda, odpravili na grad oz. bolje rečeno dvorec, v katerem je domoval grof von Schönborn. Ogledali smo si notranjost v kateri se skrivajo številne sobane, ki so zanimivo opremljene in predvsem polne umetnin, saj je bil grof velik ljubitelj umetnosti. Po ogledu gradu smo se počasi odpravili domov, saj sva imela s Philippom še veliko "programa" za nedeljsko popoldne.
Nedolgo po tem, ko smo prispeli domov, so na vratih že čakale Charlotte in Kathrin, s katerima sva se odpravila na piknik v bližini Charlottinega doma. Nekako se mi piknik po tako obilnem kosilu ni zdel ravno dobra ideja, a sem vseeno odšel zraven, če ne drugega za družbo. Na jasi, na kateri nikakor nismo našli sence, smo si pripravili vse potrebno in pričeli s peko. Po dobrih dveh urah pogovora in uživanja dobrot smo se v bitki s soncem in vročino predali. Hitro smo pospravili vse "rekvizite" in se odpeljali najprej do Charlottinega doma, kjer smo vse pospravili, nato pa se namenili proti Scheinfeldu. Naš prvotni cilj je bilo letno kopališče, a smo kaj kmalu ugotovili, da smo malce pozni in nakup kart ne bi bila ravno dobra naložba. Zavili smo s poti, saj se je Philippu zdelo, da pozna dober prostor, kjer je malce manjše jezero in mogoče bi se tam lahko ohladili v vodi. Poiskusili smo s srečo in našli to jezerce, ki je bilo k sreči videti primerno za kopanje. A kaj kmalu smo naleteli na težavo. Jaz in Philipp nisva imela ne kopalk ne brisač. Jaz sem se odločil, da se pač ne bom kopal, saj se tako ali tako nisem imel namena kopati, Philipp pa je kar v spodnjicah preiskusil kako globoko je jezero. Ni trajalo dolgo, da sta Philipp in Kathrin v vodo spravila tudi mene in Charlotte. Nekaj časa sem še slonel na avtu, nato pa sem si rekel, da moram poiskusiti, saj mi bo drugače žal. Slekel sem hlače in majico ter v spodnjicah skočil v jezero. Ugotovil sem, da sem imel še kako prav, saj se je kopanje v ledenem jezeru izkazalo za potezo dneva. Kljub temu, da nismo imeli kopalk in brisač smo se izredno zabavali in tako tam preživeli skoraj naslednji dve uri. Bilo je res izjemno. Med tem, ko smo se sušili na soncu, ki je še vedno močno "žgalo", sem ugotovil, da se še nikoli nisem kopal v jezeru, kaj šele, da bi se odločil za kaj tako spontanega kot je kopanje v spodnjicah. Priznati moram, da je prijalo. Tisti trenutek smo se vsi požvižgali na vse ostalo in se prepustili toku dogodkov. Ko smo se vsaj delno posušili naju je Kathrin odpeljala domov. Tu naju je z velikimi očmi, saj sva iz avta stopila premočena, v spodnjicah in s čevlji obešenimi okrog vratu, na terasi pričakal Stefan. No, že v naslednjem trenutku se je njegovo presenečenje sprevrglo v naval zbadljivih stavkov in zbijanja šal na temo najinih hlač in spodnjic.
Po popoldanskem kopanju, za katerega bi radi ponovili še enkrat ta teden, nama ni preostalo veliko od nedelje. Odpravila sva se vsak k svojemu delu. Jaz sem dokončal še nekaj strani nemškega dnevnika, Philipp pa se je posvetil genetiki, saj je mnenja, da bodo jutri pisali manjši (nekaj minutni) test. Ostali člani družine so si ogledali nemško kriminalno serijo "Tatort". Priznati moram, da sem se težko premagal, da nisem tudi sam obsedel pred TV-jem, saj si rad ogledam kakšno dobro kriminalno serijo in ta je bila definitivno dobra. Obljubil sem si, da si bom enkrat v prihodnjih dneh (morda še tukaj, morda že doma) vzel čas in pogledal vsaj en del te serije.
Sedaj sem tu in pišem še te zadnje stavke dnevnika za zadnjo nedeljo v Scheinfeldu. Po današnjem "extra geil" (geil je tukaj izraz za nekaj izredno dobrega) dnevu se bom počasi odpravil spat, saj je jutri nov šolski dan. Na moji koži se že poznajo posledice močnega sonca (obarvan sem v živo rdečo barvo), ki se je v tem trenutku spremenil v večerni poletni naliv. Kakorkoli, začenja se zadnji teden moje prve poletne avanture in želim ga kar se da najbolje izkoristiti. Do jutri, nasvidenje.
Vsi skupaj (v ozadju Schloss Weissenstein)
Ni komentarjev:
Objavite komentar