Verjetno si vsi predstavljate kaj sem storil še pred zajtrkom. Nekateri ste verjetno uganili. Odšel sem na povsem zadnji tek, tokrat okrog mesta in po njem. Privoščil sem si več kratkih postankov, napravil nekaj slik in se naužil še zadnjih trenutkov. Bilo je izjemno, saj je moj zadnji tek pospremil krasen sončni vzhod, ki je razsvetlil vse najmanjše kotičke Scheinfelda. Ob mojem prihodu domov je bilo še vedno vse tiho. Tu in tam sem opazil le sledi, ki jih je, ob odhodu v trgovino, za seboj pustila Ulrike. Počasi sem se odpravil v kopalnico, se uredil in nato preostali čas namenil pakiranju in pospravljanju sobe. Ostalo mi je še nekaj časa, zato sem posedel v sobil. Bil sem poln spominov na trenutke, ki sem jih tu preživel v teh treh tednih. Kmalu sem med žvenketom kozarcev, pribora in krožnikov zaslišal Ulrikin glas, ki nas je vabil, da se ji pridružimo pri mizi in še zadnjič skupaj zaužijemo zajtrk. Pridružila sta se nam tudi Juli in Max, ki nista odšla z nami na pot in bi lahko spala mnogo dlje, a sta v pižamah, še malce "zaležana" od noči, "pricapljala" v kuhinjo, da bi me še zadnjič videla. Po zajtrku je sledilo poslavljanje. Smešno, a najprej sem se poslovil od hiše. Sliši se čudno, a moj pohod po hiši, s fotoaparatom v roki, bi lahko brez težav opisal kot poslavljanje. Sledilo je še nekaj "družnskih portretov" in slovo od Maxa ter Juli. Vsem nam je bilo težko, a drugače ne gre. Usedli smo se v avto in se odpeljali proti mestu Dachau. Tja smo se namenili, da bi obiskali koncentracijsko taborišče Dachau, ki je urejeno za turistične oglede. Zakaj ravno Dachau? Večina srednješolcev je ta dan že uživala, saj so že zaključili z vsemi obveznostmi v šoli, medtem ko jaz nisem bil med njimi. Opraviti sem moral še obvezne izbirne vsebine (na temo državljanjska vzgoja) in obisk koncentracijskega taborišča je bil moja nadomestna zadolžitev (med mojo odsotnostjo so moji sošolci namreč obiskali koncentracijsko taboriše Auschwitz). Pred našo "vmesno postajo" na pot domov smo se ustavili še v Augsburgu, kjer nas je zapustila Ulrike. Odšla je namreč na obisk k njeni "prateti" Sophie, ki je dopolnila že 88 let! Tako smo ostali trije pričeli "moško popoldne". Sprva smo prepevali in se smejali, a bolj kot smo se bližali taborišču, bolj turobno je postajalo vzdušje v avtu. Tudi vreme ni bilo najbolj prijazno. Nekako v stilu našega obiska taborišča je bilo oblačno in kazalo je na dež. Z vsakim korakom, ki smo ga naredili proti notranjosti taborišča, smo bili bolj tihi. Tako smo si taborišče ogledali v skoraj popolni triurni tišini. Tu in tam se je zaslišal le naš "audio vodič". Ne vem kako naj vam opišem to, kar smo videli na ogledu. Ob pogledu po taborišču se ti pred očmi pojavijo številni, ki so nekoč stali na istem mestu, kot sedaj stojiš ti, številni prizori nasilja in trpljenja ter številni, ki so tukaj izgubili življenje. Ne bom več opisoval vsega, kar smo si ogledali. Preveč je turobno. Zapisal bom samo to, kar piše na enem izmed številnih spomenikov v koncentracijskem taborišču Dachau: "Nikoli več!"
Mrkih obrazov smo se, brez besed in tokrat brez glasbe, odpravili k Ulrike, v Augsburg. Tako kot že na jutranjem delu vožnje sva tudi sedaj s Philippom hitro zaspala in se zbudila šele v Augsburgu. Vsi smo bili zelo utrujeni, zato smo si na soncu, ki je vmes razsvetlilo prej oblačno nebo, privoščili kavo, nato pa se odpravili proti Münchnu.
Namenili smo se v Olimpijski park, ob tem pa še prej opravili kratko "vožnjo po mestu". Olimpijski park nas je vse malce razvedril. Še bolj pa nas je rayveselilo sonce, ki je kar prijetno ogrelo ozračje. Ogledali smo si Olimpijskih stadion, Olimpijsko dvorano, številna jezera in se povzpeli na enega izmed gričev, kjer se nam je razprostrl razgled na skoraj celoten München. Boljši razgled definitivno nudi znameniti "Olympiaturm", a smo bili za njegov obisk žal malce prepozni. Namesto tega smo se raje namenili še na kratek obhod po progah za spust s kolesi, ki so jih pripravljali, saj bo Olimpijski park v Münchnu prihodnji teden gostil "X-games" ali kot bi vam lahko drugače opisal: "tekmovanje akrobatov v tem kdo je bolj nor". Ne morete si predstavljati kako velike skakalnice in kakšni prepadi so pripravljeni za akrobate, ki se bodo tu pomerili prihodnji teden. Presenečen nad tem kako velik je park sem se skupaj z ostalimi odpravil v avto in se odpeljal k Philippovemu stricu, ki nas je toplo sprejel. Skupaj z njegovo družino, ki jo sestavljajo žena Helena, dva sinova ter tretji otrok, ki je še "na poti", smo si privoščili malce pozno večerjo in se po naporem dnevu počasi odpravili spat. Toda pred spanjem in po večerji je bil "na sporedu" krajši pogovor. Ugibate lahko o čem smo govorili. Zopet o Sloveniji, a tokrat pripovedovalec nisem bil jaz, temveč Philippov stric, Martin. Pred natanko dvajsetimi leti je bil namreč eden izmed prvih dijakov, ki so se udeležili izmenjave, a so njegovo spomini še vedno sveži in se mu ob pripovedovanju o Sloveniji v očeh pojavijo iskrice. Dovolj zgovorni sta že dejstvi, da me je Martin, sicer pisatelj scenarijev serij za radio in tudi režiser radijskih serij, ob prihodu pozdravil z "dober dan" in je v hladilniku hranil Laško pivo. Razložil mi je tudi vsem znani rek, da ko on "pije Laško ..... Union".
Z veseljem bi še poslušali njegove zgodbe, v prijetnem vzdušju ob svečah, na terasi pred hišo, staro že kar 100 let, a smo bili preveč utrujeni. Prepustili smo se spancu, v upanju, da se bomo zbudili spočiti in polni energije za nova doživetja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar