Prvi sončni žarki so nas razveselili že zjutraj, ko sva se s Philippom odpravljala v šolo, tokrat s kolesom. Bila je prav prijetna izkušnja in verjetno bi tudi to lahko uporabil doma, če seveda ne bi živel nekaj, kar konkretnih, vzponov stran od šole. Za pot v šolo tako porabiva slabih pet minut, se že navsezgodaj nadihava svežega zraka in spiva dlje (kar je najpomembneje). Pp "novemu" prihodu v šolo, pa vse sedaj nekako že ustaljeno (vem, da je bil danes šele moj drugi šolski dan tukaj, a vseeno se vse skupaj zdi, kot da bi to počel že celo večnost). Najprej srečanje s g. Reusom, dogovarjanje o mojem urniku, ki je bil danes enak kot Philippov, in nato pouk. Za dobro jutro najprej religija. Pouk, ki je, kot sem izvedel kasneje, vsem ostalim odveč in predvsem dolgočasen, je bil zame izredno zanimiv. Listanje po svetem pismu, branje različnih odsekov, njihova interpretacija in razlaga o temeljih vera so bili prava popestritev. Res pa je, da se bom verjetno do konca mojega bivanja tukaj naveličal tega, tako kot vsi ostali. Za zdaj pa lahko rečem, da je zanimivo spoznati tudi kaj novega. To sem zapisal predvsem zato, ker je bil danes dan, ko sem pri večini ur vedel več od vseh ostalih, saj smo pri nas že obravnavali snovi, ki so bile danes "na sporedu". Že pri naslednji uri (biologija), ko smo obravnavali genetiko in kloniranje sem bil daleč pred vsemi. Mogoče, če bi zbral malce več poguma bi celo dvignil roko, a saj veste, že tako nisi povsem prepričan v svoj odgovor, kaj šele, da bi pred celotnim razredom pričel po nemško razlagati s kakšnimi metodami vnašamo DNK na bakterijski plazmid in kateri encimi so kasneje prisotni. Verjetno vas je malo takih, ki ste opazili, da sem zapisal "dvignil roko". Da, prav ste prebrali. Tudi mene je dobesedno fasciniralo, da tukaj strogo velja pravilo, da moraš dvigniti roko, če želiš spregovoriti. Seveda to pravilo to velja tudi pri nas (vsaj moralo bi), a le uradno; kako pa to deluje v praksi, pa verjetno ni potrebno dodatno opisovati. Kakorkoli že, tukaj se tega strogo držijo.
Naše glave, napolnjene z genetiko, smo si odpočili pri športni vzgoji. In kaj smo počeli? Ne, nismo igrali nogometa ali pa odbojke, kot bi to storili pri nas, v stilu "lagano sportski". Približali smo se atletiki, natančeje šprintu, skoku v daljino (na peščeni podlagi, kot pravi atleti) in metu kopija. Verjetno se je ob zadni besedni zvezi marsikdo prijel za glavo, predvsem pa bi bili nad idejo navdušeni profesorji športne vzgoje. Tudi meni ideja o tem, da bomo metali kopije ni bila všeč, amapak izteklo se je presenetljivo dobro (brez ene same nesreče; če seveda spregledamo, da je Konstantin ob skoku v daljino pristal na robu "peskovnika"). Ne samo brez nesreče, tudi z velikim zadovoljstvom, saj si nisem nikoli predstavljal, da bom lahko poskusil kako je metati kopije. Še ena nova in zanimiva izkušnja.
Vrnili smo se v šolo in nadaljevali z "resnim poukom". Sledila je angleščina, še zadnja ura pred odmorom za kosilom, in z njo ista pesem kot včeraj. Debata o globalizaciji, ponavljanje obnove besedila, ki smo ga prebrali včeraj in za danes novo - slušno razumevanje. Že po nekaj stavkih posnetka, mi je pričelo jemati sapo. Verjetno vsi poznate posnetke slušnega razumevanja. Najprej malce glasbe, navodila, spet glasba, nato pa hrup avtomobilov, množice pešcev, prelaganja zelenjave na tržnici, zvok petk neke gospe, ki se slučajno spredhodi mimo mikrofona in mogoče (če imate srečo) tudi glas govorca, ki govori tako hitro, kot bi se mu mudilo na vlak. No, tega tukaj ni. Poslušali smo kristalno čist posnetek, govorec je govoril pravilno in počasno angleščino, o avtomobilih in gospeh s tržnice pa ne duha ne sluha. No, to pa ni vse... se še spomnite, ko sem govoril o strogem pravilu dviganja rok? To je ena skrajnost, druga pa je ta, da na šolskih klopeh med uro ležijo različne oblike malic, prigrizkov, vse možne vrste pijač in peciva. Ne samo, da je vse to na mizi, celo "javno" (pred očmi profesorice) se deli po razredu. Tako sem prvič doživel, da je ena izmed deklet med uro angleščine vzela rolado in nož, jo razrezala na koščke in pričela deliti naokrog. Naenkrat smo zaslišali profesorico kako razlaga pomen besede "corporation" s polnimi usti čokoladne rolade, medtem pa v rokah drži še vanilijevo. Si predstavljate? Verjetno ne.
Naš urnik je počasi prihajal k koncu in tako smo opravili še zadnjo uro fizike pred testom (indukcija, magnetno polje in relativnostna teorija). Nič kaj posebnega zame, za moje sošolce očitno velik napor, sodeč po strahu in kravalu pred petkovo kontrolno nalogo. Po napeti uri fizike, pa še dve uri, kot rečejo tu, seminarja. Tako kot verjetno vi, tudi jaz "nisem imel blage" kaj naj bi to bilo. Izkazalo se je, da sta to dve uri priprave na nadaljnje šolanje (izbira, vpis, matura, poklici, prošnje, življenjepis,...). Tako nekako to izgleda v teoriji, v praksi pa sta to dve uri sedenja v računalniški učilnici pogovarjanja o šolanju in pa popravljanja življenjepisov ter prošenj (ugotovil sem, da tukaj niti približno ne vedo kako se napiše prošnja v nemščini, mi pa smo to delali ravno to šolsko leto). No, da ne bom razlagal kako se samo gleda v zrak. Na temu t.i. "seminarju" sem doživel najlepši in najprijetnejši sprejem s strani profesorja do sedaj, pa nikjer nisem bil spregledan (vedno vljudno pozdravljen, obvezno izprašan o tem kako mi je ime, koliko časa bom tu,...). Profesorica mi je takoj namenila nekaj besed dobrodošlice, za razliko od drugih profesorjev razložila kaj trenutno delajo pri pouku, kaj bomo delali, me vprašala kako mi je ime, koliko časa bom ostal, kako se mi zdi tukaj,... Pa ne le to, tudi med poukom je večkrat pristopila do mene se pozanimala o mojih željah za študij in poklic ter mi celo svetovala kako in kaj, pa čeprav ne pozna šolskega sistema v Sloveniji (namen je bil dober). Skratka prijetna gospa, zato upam, da se bova v teh treh tednih še srečala in še o čem spregovorila.
Po koncu sva s Philippom "oddirkala" domov na kosilo. Popoldne je danes minilo v znamenju športa. Philipp in Max sta se posvetila šoli, mama urejanju okolice, jaz pa sem po hitro opravljenih obveznostih izkoristil prvi sončni dan in se malce "raztekel" po okoliških poteh. Takoj, ko sem se vrnil sva s Philippom odšla še na odbojko, kjer smo odigrali nekaj iger in malce posedeli ob pijači. Prijeten in (končno) sončen dan smo vsi skupaj zaključili z večerjo na terasi. Tako sem lahko kar med večerjo opazoval moj prvi sočni zahod v Nemčiji, neprecenljivo. Sledilo pa je seveda družinsko gledanje televizije. Sam doma nikoli ne najdem časa, da bi se zvečer zleknil v naslanjač in pogledal serijo ali pa dve, medtem ko tukaj to sploh ni stvar tega ali imaš čas. Enostavno se ve, da je po večerji na vrsti televizija in to mi je zelo všeč. Vsak večer je družinski večer in užitek je malce posedeti ob sladici, televiziji in klepetu.
Odločil sem se, da danes ne bom dolgovezil s kakšnim zaključkom o dežni kapljah, ki jih k sreči danes ni, ali pa zvokih v hiši. Utrujen sem, zato grem počasi spat.
Jutri je nov dan in novi pripetljaji so že na obzorju.
Večerja ob sončnem zahodu
Ni komentarjev:
Objavite komentar