Ah, ja, danes se tolažim s pregovorom, da po vsakemu dežju posije sonce, čeprav nam kljub malce bolj "kislemu" vremenu nič ne manjka.
Včerajšnji zgodnji odhod v posteljo se je izkazal za potezo tedna, če ne morda meseca, saj sem se zjutraj zbudil spočit in pripravljen na nov dan. Ostali so se za razliko od mene "vlekli" po hiši. Prvič od kar sem tu se mi je zgodilo, da sem bil prvi moški, ki je uspel zapustiti posteljo (Ulrike je izven konkurence, saj vsak dan vstane zelo zgodaj in je tista, ki skrbi, da slučajno kdo izmed nas ne bi zaspal). Kaj naj rečem, vse je enkrat prvič. Ampak moje veselje ob dvojnem "zmagoslavju" (bil sem prvi in še spočit) so malce pokvarili oblaki, ki so zakrivali nebo nad Scheinfeldom. Dejstvo, da so to le oblaki in ne pada dež me je takoj spravilo v malce boljšo voljo, saj se tukaj lahko oblaki kaj hitro umaknejo in pojavi se sonce.
Za spremembo sva se s Philippom po jutranjem ritualu odpravila v šolo z avtom. Seveda nama ni preostalo drugega kot pričeti s poukom. Kar takoj, za dobro jutro, pa sta naju čakali dve uri angleščine. Ne vem ali naj vam sploh opisujem pač vsakdanji dve uri angleščine, pri katerih smo se podali v svet slovnice. Mislim, da vas kakšni posebni detajli ne zanimajo. Po angleščini je bila na sporedu umetnost, kjer sem doživel kar precejšen šok. "Obdelovali" smo temo dizajna. Ne boste verjeli, kaj smo počeli. Vsak je moral prinesti svoj "lupilec" krompirja, nato pa smo jih preučevali z vidika dizajna (kateri je bolj praktičen, lepši, privlačen, razumljiv,...). Za lupljenje krompirja in dobesedno razstavljanje "lupilcev" smo porabili eno (običajno ne šolsko!) uro. Si predstavljate v kakšne detajle smo se spuščali? No, vsaj kormpir smo lahko na koncu skuhali in ga pojedli. Do konca umetnosti smo se ukvarjali še s tem v katero obdobje spadajo različni kosi pohištva, ki nam jih je profesorica pokazala na slikah. Tako kot "lupilce" smo tudi pohištvo predebatirali do potankosti. Po umetnosti je sledila socialna vzgoja, pri kateri je bil edin pretresljiv dogodek ta, da je moral Philipp pred tablo (saj veste, vsako uro je nekdo nenapovedano na vrsti za ustno oceno). Ne boste verjeli, kaj vse je (z našo pomočjo) izvlekel iz sebe, kljub temu, da se ni učil. Res, neverjetno. Po tem prvem "pretresu" pa smo uro mirno pripeljali do konca.
Po koncu ure je sledila razveseljiva novica, da danes biologija odpade. Tako smo imeli dve uri časa pred seminarjem fizike ali po naše rečeno nekakšnimi vajami iz fizike. Ti dve uri smo izkoristili za nekaj malega dela in počitek, nato pa smo se napotili proti fiziki. Vaje iz fizike spadajo v tisti sklop ur, ki jih mora dijak pridobiti dodatno (omenil sem jih že pri big bandu), a pri njih vseeno dobi oceno. Tako je Philipp že včeraj napravil načrt kaj bo danes delal (vsak dijak namreč pripravlja svoj poiskus, ki si ga mora izmisliti sam in ga izpeljati sam). Ob prvem sestavljanju vezja za elektromotor pa je sledil šok. Philipp je doma iz Stefanove delavnice vzel napačno žico in ker jo je nujno potreboval, jaz pa sem bil na vajah prostovoljno (drugače bi lahko bil že doma), sem se po dežju hitro odpravil na drugo stran mesteca po žico. Z Ulrike, ki svoje delo opravlja kar doma (Ulrike je prevajalka), sva neštetokrat prebrskala vse predale in police, a nisva našla prave žice. S tistim, kar sva našla (in definitivno ni bilo pravo), sem se napotil nazaj proti šoli. Ob mojem prihodu v šolo sem bil malce poklapan, saj nam ni uspelo rešiti problema, medtem ko se mi je Philipp sumljivo smejal. Malce pred mojim prihodom v šolo je namreč našel pravo žico in delo se je lahko nadaljevalo. Ob elektromotorjih, vezjih in digitalnih ampermetrih sva pretrpela naslednji dve uri. Kaj dve uri, tri ure, saj naju profesor ni izpustil domov, kljub temu, da sva z delom pričela štirideset minut pred pričetkom vaj in običajno profesorji to upoštevajo.
Mokra od dežja, saj sva pot domov prehodila brez dežnikov, in utrujena sva si doma skupaj z Maxom in Ulrike privoščila kosilo. Naše deževno popoldne pa je minilo v znamenju domačih nalog. Jaz sem najprej dokončal nemški dnevnik za včerajšnji dan, nato pa sem se odločil pomagati Maxu in Philippu pri domačih nalogah. Preostanek popoldneva sem preživel ob sproščanju in lenarjenju. Nekako lahko rečem, da se je deževen dan izkazal za izjemno priložnost, da se malce spočijemo. Ob klepetu v kuhinju smo pričakali Stefana, nato pa še Maxa, ki se je imel še uro klavirja in si privoščili zasluženo večerjo.
Večer smo zaključili v prijetnem vzdušju s pogovorom o Sloveniji in Nemčiji ter kartanjem. Spoznal sem, da je z vsakim novim dnem Maxovo zanimanje za Slovenijo in naš jezik vse večje in to mi je všeč, saj zelo rad povpraša o čem, kar ga zanima, jaz pa mu z veseljem odgovorim, pokažem kakšno sliko ali pa kar zemljevid. Tako sva do danes že vzela kar nekaj "lekcij" slovenskega jezika in geografije. O kartanju pa ne bom preveč razpredal, saj mi nekako ne gre najbolje od rok. Uturjen, a zadovoljen se bom odpravil spat, saj bom jutr vstal malce bolj zgodaj in opravil jutranji tek pred šolo. Tukaj mi tega še ni uspelo storiti, medtem ko doma pogosto tečem pred šolo, saj mi tak tek prija, me prijetno zbudi in polepša vsaj začetek dneva, če ne celoten dan. Kdo ve, mogoče pa je tukaj kaj drugače. Mogoče bo jutrišnji dan zaradi jutranjega teka še lepši kot je. Odgovor na to bom(o) izvedeli jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar