Kakorkoli že, moj dan se je danes pričel luksuzno, z budilko ob sedmih. Hm, ja vem, da ste nekateri verjetno zapustili svoje postelje še kasneje, ampak meni se vseeno zdi luksuzno, saj se moram doma za to, da ujamem prvo uro pouka, zbuditi ob pol sedmih. Res, da je le pol ure razlike, a še vedno je to neprecenljive pol ure, v kateri bom lahko užival tri tedne. Seveda sem, kot je v navadi, mirno pritisnil na "dremež budilke" in se zagledal v nebo skozi strešno okno. Kmalu je prišla še Ulrike, ki me je želela zbuditi, a bil sem že buden. Skozi vrata se je zaslišal za tako zgodnjo uro nenavaden zvok, slišal sem namreč kako nekdo napenja strune na kitari. Na krajšem izletu do kuhinje sem ugovotil, da je to Max, ki se je odločil, da bo vadil kitaro. Čas je neusmiljeno tekel, mene pa je v kopalnico pregnala glasba, ki se je razlegala iz obeh (spodnje in zgornje) kopalnic. Philipp je namreč usposobil hišni radijski sistem in jutranje urejanje smo preživeli ob glasbi (priznam, da se mi ideja zelo dopade in bi bila uporabna tudi doma, a kaj ko živim v bloku in sosedje verjetno ne bi bili ravno navdušeni nad tako glasno glasbo, kot je bila ta). Še vedno pa ni bilo videti konca sprememb v mojem vsakdanjiku. Takoj, ko sem prišel v kuhinjo me če na mizi čakal zajtrk (ki ga sicer nikoli med tednom, ampak res nikoli, ne jem). Očitno bom tukaj izboljšal prehrambene navade.
Pot od doma do šole je minila zelo hitro, pa ne zato ker bi bila kratka (kar sicer je), ampak zato ker je vozil Philipp (tudi on ima vozniški izpit s katerim lahko vozi v spremstvu staršev). Sledila so mnoga srečanja z že starimi znanci iz lanskega leta in številni objemi. Ob vsakem srečanju smo drug drugega povprašali kako smo, a to so bile le vljudnostne fraze, saj smo vsi vedno odgovorili, da dobro, nikoli bolje,... G. Reus, profesor, ki je tukaj "zadolžen" zame, je po našem jutranjem srečanju določil, da bom danes imel enak urnik kot Philipp, le s to izjemo, da bom uro biologije zamenjal z uro pri g. Reusu, kjer se bom predstavil v petem razredu. Tako smo pričeli z dvojno uro angleščine. Priznati moram, da sem bil močno presenečen, saj tukaj pouk angleščine poteka na (vsaj po mojem mnenju) precej nižjem nivoju kot pri nas. Dve uri sta minili v znamenju debat o globalizaciji in prevajanju iz angleščine v nemščino (to je bila precej zanimiva izkušnja). In kot da "blok ura" angleščine ni bila dovolj, sem izvedel, da bomo preživeli še "blok uro" umetnosti. Ampak, saj veste, ali je pri umetnosti še kdo kdaj trpel? Tudi tukaj jim pri umetnosti ni hudega. Ustvarjajo, uživajo, nekaj malega pa se tudi učijo (predvsem o interpretaciji umetnin). Philipp in njegovi sošolci so prejeli kontrolne naloge, ki so jih pisali pred 14 dnevi (pred njihovimi počitnicami), nato pa je sledilo ustvarjanje novih izdelkov. Nihče se ob ustvarjanju ni ravno pretegnil, jaz pa sem skupaj s profesorico, ki se ukvarja tudi z modnim oblikovanjem, sestavljal lutke za predstavitev novih kreacij. Verjetno si lahko mislite, da so bile lutke veliko bolj zanimive kot pa ustvarjanje in tako se je center dogajanja preselil v kot z lutkami, katere smo "obdelali" na vse možne načine (oblačili smo jih v naša oblačila, jih postavljali v najrazličnejše položaje, jim posojali modne dodatke,...). Zaključek dvojne ure umetnosti, pa nam je še dodatno popestril Philipp, saj je moral interpretirati sliko o kateri ni vedel prav nič (čeprav bi se moral pripraviti). No, to je bil dober prikaz kako iz nič z "blefiranjem" izvleči vse. Nasmejani smo se odpravili k pouku sociologije (ne vem, če bi lahko to prevedel ravno tako, je pa neke vrste sociologija). In zopet je sledilo vračanje kontrolnih nalog, ki so jih moji "novi sošolci" pisali pred počitnicami, po analizi kontrolne naloge pa je debata nanesla na volilni sistem v ZDA, njegove prednosti pomanjkljivosti in vse kar spada zraven, profesor ni pozabil omeniti niti afere Lewinsky. Čeprav je večkrat poudaril, da si tega ni potrebno zapomniti mislim, da je to edina stvar, ki je ostala v glavah večine prisotnih. Po tej uri sva s Philippom odšla vsak na svoj bojni položaj, on k biologiji, jaz pa v peti razred k g. Reusu. Tu sem se na kratko predstavil (delo mi je olajšal že Kevin, ki se je, ko je bil tu, predstavil v istem razredu) in nato sedel v klop. G. Reus mi je dodelil nalogo, da napišem esej, ki bo vseboval moj življenjepis in moje želje za prihodnost, ki sem ga dokončal šele doma, ko sva s Philippom zapustila šolo (oba presrečna, da popoldne nimava pouka). Sledilo je kratko kosilo, nato pa se je vsak zapičil v svoje delo (jaz sem odšel k eseju, Philipp k oblikovanju izdelka za umetnost, mama nazaj k njenemu delu-prevajanju). Ko je iz šole prišel še Max sva s Philippom brskala po internetu, da bi našla kakšno pesem o globalizaciji, ki jo bo prihodnji teden predstavil Philipp pri angleščini. Po težki naporih in skorajda urah smeha (ne boste verjeli kaj vse se najde na YouTubu, če vtipkaš "globalization song" ) smo se vsi trije odločili za naslednjo pesem ( http://www.youtube.com/watch?v=DvqxjZr79eE ) .
Ker je kočno prenehalo deževati sem se odločil, da popoldne raziščem še okolico, zato sem se odpravil ven na tek. Kljub nizkim stopinjam (tu je bilo popoldne le 13 stopinj celzija) je tek prijal, še bolj pa je prijal topel tuš ob vrnitvi domov. Pozno popoldne je minilo ob gledanju nemških tv-serij in čakanju na Stefanovo vrnitev iz službe, ta je namreč pomenila večerjo. Večerjo, ki je bila kot vse izredno dobra, smo hitro "pospravili", nato pa smo si vzeli malce časa, se zleknili na sedežno ganituro v Philippovi sobi in prižgali televizijo. Družinski večer ob sladici, ki je prispela še naknadno, in prijetnem pogovoru ter skupnemu pisanju Philippovega življenjepisa, se zdaj počasi končuje. Iz spodnjega nadstropja, kjer leži Philippova soba, se še vedno sliši zvok televizije, zato bom raje zaključil s pisanjem in se odpravil nazaj v mehko zavetje naslanjačev.
Tako sem preživel še prvi dan šole in sem že poln pričakovanj, kaj bo jutri. Skoraj prepričan sem, da se bo zgodilo vsaj nekaj zanimivega, kar bom lahko delil z vami. Do takrat pa nasvidenje.
Kolega
Ni komentarjev:
Objavite komentar