Odhajam

... tako je na žalost. To je bila tudi moja prva misel, ko sem se zbudil zjutraj. Iz kuhinje se je že slišal otroški smeh, nekaj metrov stran od mene, pa se je ravnokar zbudil drugi "superman", ki je noč prespal pri Philippu v postelji. Ura je bila sicer še zgodnja, a nismo se dolgo prepustili poležavanju v postelji, saj je bilo pred nami še zadnjih nekaj uric našega druženja.

S Philippom sva se odpravila k sosedom, na kratko kopanje v bazenu. Preplezala sva ograjo, skočila v ledeno hladno vodo, prepravala nekaj dolžin in pohitela pod topel tuš, saj je bilo zunaj kar precej hladno. Sliši se nezakonito. Vsaj dokler ne pojasnim, da je sosednja hiša v lasti Heleninih (žena Philippovega strica) staršev in je to, kar sva storila s Philippom, Martinov vsakdanji jutranji ritual. Sledil je zajtrk, po katerem je ostalo še nekaj časa za krajši pogovor, nato pa smo počasi odšli proti centru Münchna. Seveda ni šlo brez poslavljanja in mnogih lepih želja, predvsem pa je bila "na mestu" zahvala družini Heindel (družini Philippovega strica), ki nam je močno olajšala potovanje. Odpravili smo se proti glavni železniški postaji. Saj veste kaj pravi znan rek: "Če gre lahko kaj narobe, bo šlo narobe." In tako je tudi bilo. Edini vlak, ki je danes peljal v Slovenijo so odpovedali oz. se je ustavil v Celovcu in ni nadaljeval poti proti mojemu domu. Tej informaciji je sledila vsesplošna panika, a bila je odveč, saj je prijazno osebje na Münchenski železniški postaji poskrbelo, da smo našli drugo povezavo do Ljubljane. Na žalost ta ni bila direktna (brez prestopanja) in je pomenila tudi malce poznejši prihod domov, saj se je vlak iz Münchna odpeljal dve uri in pol kasneje, kot je bilo sprva predvideno. Problem s prestopanjem se je kljub moji številni partljagi (nahrbtnik, velik kovček, vrečka s ploščo Charlieja Parkerja in velika škatla Haribo bonbonov) zdel rešljiv, drugega (s kasnejšim odhodom in dvema urama čakanja na vlak) pa smo kaj hitro rešili. Odločili smo se za "nadgradnjo" včerajšnjega ogleda Münchna. Tokrat smo se sprehodili skozi staro mestno jedro, si ogledali mestno hišo, nekaj pomembnih trgov in zgradb ter se povzpeli na enega izmed številnih zvonikov, kjer se nam je odprl prekrasen razgled na München. Nismo se zadržali dolgo. Odpravili smo se nazaj proti železniški postaji, saj nikakor  nismo želeli, da bi zamudil vlak ali pa na njem ne bi dobil sedež.

Čakanje na prhod vlaka je minilo v tišini. Verjetno sm vsi štirje v mislih potovali skozi zadnje tri tedne in vse kar smo doživeli skupaj. No, vsaj jaz sem. Vlak je prišel in morali smo se posloviti. Bilo je težko, a nismo imeli druge izbire. Verjetno so mi od vseh besed, ki smo jih takrat izrekli, v spominu najbolj ostale Stefanove: "No, v teh treh tednih si se "kvazi" asimiliral." Še enkrat več je moral pokazati njegov smisel za humor. Objeli smo se, si zaželeli srečo in se poslovili z "bis nächste Jahr!" (do prihodnjega leta). Vstopil sem na vlak, Philipp pa mi je sledil z delom moje partljage. Še zadnjič sva se objela, si izmenjala še zadnjih nekaj besed, drug drugemu zaželela srečo na maturi in se razšla. Vlak se je pričel premikati in skozi okno smo si še zadnjič pomahali, nato pa so telesa Heindlovih počasi postajala le še obrisi na peronu Münchenske železniške postaje. Pričelo se je moje potovanje.

Sedaj, ko to pišem, sedim v starem vagonu, z modrimi sedeži, vlak pa me močno premetava sem in tja. Ni dvoma. Sedim na slovenskem vlaku, v kupeju, kjer mi družbo dela prestrašeni (še vedno ga skrbi ali sva na pravem vlaku) turški študent na izmenjavi v Sloveniji. Priznati moram, da je precej zgovoren, zato se med nama neprestano odvija pogovor (v angleščini). Ne boste verjeli, a ugovotil sem oz. sem se slišal, da ne znam več govoriti tekoče angleško. V vsakem stavku se namreč pojavijo manjše nemške besede. Povsem avtomatično, brez razmišljanja. Očitno je to potrditev Stefanove hipoteze o "kvazi asimilaciji". Upam, da mi bo šla slovenščina lažje z jezika.

Morda malce pozno, a šele na vlaku, nekje v Avstriji, sem spoznal, kako močno so mi Heindlovi prirasli k srcu. V bistvu ne morem verjeti, da kako se lahko po štirih tednih skupnega bivanja (en teden lani in trije tedni letos) na nekoga tako navežeš. Res so postali moja prava "druga družina". Pogrešal jih bom. Pogrešal bom Scheinfeld, tamkajšnji vsakdan, glasbo med jutranjim tuširanjem v kopalnici, pozne večerne pogovore o Sloveniji, avanture in zabave med vikendi, lenarjenje na terasi ob sončnem zahodu in Stefanovih šalah,... Pogrešal bom vse. Zato sem trdno odločen, da to ni bil moj zadnji obisk Scheinfelda, prav tako pa Philippov lanski obisk Slovenije ni bil njegov edini. O, ne, še se bomo videli. Prvič verjetno (šele) prihodnje poletje, ko naj bi nas obiskala celotna družina Heindel. Ne morete si predstavljati kako nestrpno bom čakal naslednji avgust in dan, ko bo na vhodnih vratih zazvonilo, pred njimi pa bodo stali Philipp, Max, Ulrike in Stefan (morda tudi Juli). Kakorkoli, trdno sem prepričan, da tudi to ne bo naše zadnje srečanje. Upam, da se bodo naše poti še mnogokrat prepletle. Po možnosti vsako leto.

To je bilo nekaj sestavkov, ki sem jih uspel zapisati med mojo vožnjo z vlakom proti domu. Vožnja sama po sebi ni bila naporna. Morda me je bolj utrudilo dejstvo, da so se mi v moji glavi odvijali različni dogodki preteklih tednov. Bil sem poln mešanih občutkov. Po eni strani sem se vračal v mojo domovino, po drugi pa za seboj puščal družino Heindel in Scheinfeld, kjer sem doživel mnogo lepih trenutkov. Zgoraj omenjeni strah o tem kako mi bo šla z jezika slovenščina je bil odveč. Ne morete si predstavljati kakšen nasmeh se mi je narisal na obrazu, ko je v moj kupe prispel sprevodnik in dejal: "Dober dan. Karte prosim!" S širokim nasmeškom in brez težav sem mu odgovoril: "Dober dan. Izvolite," ter mu pod nos pomilil karto, ki je dokazovala, da prihajam iz Nemčije.

Zadnji del vožnje po Sloveniji (od Kranja do Ljubljane) sem odložil svinčnik in papir, odprl okno in se naužil svežega zraka. Opazoval sem pokrajino, ki se mi je z vsakim prevoženim kilometrom zdelo bolj domača. Kmalu sem zaznal, da vstopamo v Ljubljano. Prispeli smo na Ljubljansko železniško postajo in izstopil sem. Ozrl sem se po peronu in zagledal mamo in očeta. Objel sem ju srečen, da sem doma in da sem preživel tri prekrasne ter nepozabne tedne.

Ob tej priložnosti naj vas vse povabim še k nadaljnjemu spremljanju mojega bloga, saj bom čez kakšen teden, ko se malce ustalim, spočijem, umirm in zberem moje misli objavil še zadnji del-moje sklepne misli. Prav tako pa sledi še objava fotografij, ki so nastale med mojo tritedensko poletno avanturo. Tako boste prebrali in videli kako res izgleda, kot sem se izrazil pred tremi tedni, moje življenje po nemško!

                                      Skupaj Philippovimi sorodniki v Münchnu (manjka Ulrike)

                                                         Še zadnji razgled po Münchnu

Počasi proti domu

Naslov "Počasi proti domu" je potrebno razumeti res "z rezervo", saj počasi res pomeni pooočaaasii. Nisem se še povsem namenil proti Zagorju in domači postelji, a potovanje se je pričelo.

Verjetno si vsi predstavljate kaj sem storil še pred zajtrkom. Nekateri ste verjetno uganili. Odšel sem na povsem zadnji tek, tokrat okrog mesta in po njem. Privoščil sem si več kratkih postankov, napravil nekaj slik in se naužil še zadnjih trenutkov. Bilo je izjemno, saj je moj zadnji tek pospremil krasen sončni vzhod, ki je razsvetlil vse najmanjše kotičke Scheinfelda. Ob mojem prihodu domov je bilo še vedno vse tiho. Tu in tam sem opazil le sledi, ki jih je, ob odhodu v trgovino, za seboj pustila Ulrike. Počasi sem se odpravil v kopalnico, se uredil in nato preostali čas namenil pakiranju in pospravljanju sobe. Ostalo mi je še nekaj časa, zato sem posedel v sobil. Bil sem poln spominov na trenutke, ki sem jih tu preživel v teh treh tednih. Kmalu sem med žvenketom kozarcev, pribora in krožnikov zaslišal Ulrikin glas, ki nas je vabil, da se ji pridružimo pri mizi in še zadnjič skupaj zaužijemo zajtrk. Pridružila sta se nam tudi Juli in Max, ki nista odšla z nami na pot in bi lahko spala mnogo dlje, a sta v pižamah, še malce "zaležana" od noči, "pricapljala" v kuhinjo, da bi me še zadnjič videla. Po zajtrku je sledilo poslavljanje. Smešno, a najprej sem se poslovil od hiše. Sliši se čudno, a moj pohod po hiši, s fotoaparatom v roki, bi lahko brez težav opisal kot poslavljanje. Sledilo je še nekaj "družnskih portretov" in slovo od Maxa ter Juli. Vsem nam je bilo težko, a drugače ne gre. Usedli smo se v avto in se odpeljali proti mestu Dachau. Tja smo se namenili, da bi obiskali koncentracijsko taborišče Dachau, ki je urejeno za turistične oglede. Zakaj ravno Dachau? Večina srednješolcev je ta dan že uživala, saj so že zaključili z vsemi obveznostmi v šoli, medtem ko jaz nisem bil med njimi. Opraviti sem moral še obvezne izbirne vsebine (na temo državljanjska vzgoja) in obisk koncentracijskega taborišča je bil moja nadomestna zadolžitev (med mojo odsotnostjo so moji sošolci namreč obiskali koncentracijsko taboriše Auschwitz). Pred našo "vmesno postajo" na pot domov smo se ustavili še v Augsburgu, kjer nas je zapustila Ulrike. Odšla je namreč na obisk k njeni "prateti" Sophie, ki je dopolnila že 88 let! Tako smo ostali trije pričeli "moško popoldne". Sprva smo prepevali in se smejali, a bolj kot smo se bližali taborišču, bolj turobno je postajalo vzdušje v avtu. Tudi vreme ni bilo najbolj prijazno. Nekako v stilu našega obiska taborišča je bilo oblačno in kazalo je na dež. Z vsakim korakom, ki smo ga naredili proti notranjosti taborišča, smo bili bolj tihi. Tako smo si taborišče ogledali v skoraj popolni triurni tišini. Tu in tam se je zaslišal le naš "audio vodič". Ne vem kako naj vam opišem to, kar smo videli na ogledu. Ob pogledu po taborišču se ti pred očmi pojavijo številni, ki so nekoč stali na istem mestu, kot sedaj stojiš ti, številni prizori nasilja in trpljenja ter številni, ki so tukaj izgubili življenje. Ne bom več opisoval vsega, kar smo si ogledali. Preveč je turobno. Zapisal bom samo to, kar piše na enem izmed številnih spomenikov v koncentracijskem taborišču Dachau: "Nikoli več!"

Mrkih obrazov smo se, brez besed in tokrat brez glasbe, odpravili k Ulrike, v Augsburg. Tako kot že na jutranjem delu vožnje sva tudi sedaj s Philippom hitro zaspala in se zbudila šele v Augsburgu. Vsi smo bili zelo utrujeni, zato smo si na soncu, ki je vmes razsvetlilo prej oblačno nebo, privoščili kavo, nato pa se odpravili proti Münchnu.

Namenili smo se v Olimpijski park, ob tem pa še prej opravili kratko "vožnjo po mestu". Olimpijski park nas je vse malce razvedril. Še bolj pa nas je rayveselilo sonce, ki je kar prijetno ogrelo ozračje. Ogledali smo si Olimpijskih stadion, Olimpijsko dvorano, številna jezera in  se povzpeli na enega izmed gričev, kjer se nam je razprostrl razgled na skoraj celoten München. Boljši razgled definitivno nudi znameniti "Olympiaturm", a smo bili za njegov obisk žal malce prepozni. Namesto tega smo se raje namenili še na kratek obhod po progah za spust s kolesi, ki so jih pripravljali, saj bo Olimpijski park v Münchnu prihodnji teden gostil "X-games" ali kot bi vam lahko drugače opisal: "tekmovanje akrobatov v tem kdo je bolj nor". Ne morete si predstavljati kako velike skakalnice in kakšni prepadi so pripravljeni za akrobate, ki se bodo tu pomerili prihodnji teden. Presenečen nad tem kako velik je park sem se skupaj z ostalimi odpravil v avto in se odpeljal k Philippovemu stricu, ki nas je toplo sprejel. Skupaj z njegovo družino, ki jo sestavljajo žena Helena, dva sinova ter tretji otrok, ki je še "na poti", smo si privoščili malce pozno večerjo in se po naporem dnevu počasi odpravili spat. Toda pred spanjem in po večerji je bil "na sporedu"  krajši pogovor. Ugibate lahko o čem smo govorili. Zopet o Sloveniji, a tokrat pripovedovalec nisem bil jaz, temveč Philippov stric, Martin. Pred natanko dvajsetimi leti je bil namreč eden izmed prvih dijakov, ki so se udeležili izmenjave, a so njegovo spomini še vedno sveži in se mu ob pripovedovanju o Sloveniji v očeh pojavijo iskrice. Dovolj zgovorni sta že dejstvi, da me je Martin, sicer pisatelj scenarijev serij za radio in tudi režiser radijskih serij, ob prihodu pozdravil z "dober dan" in je v hladilniku hranil Laško pivo. Razložil mi je tudi vsem znani rek, da ko on "pije Laško ..... Union".

Z veseljem bi še poslušali njegove zgodbe, v prijetnem vzdušju ob svečah, na terasi pred hišo, staro že kar 100 let, a smo bili preveč utrujeni. Prepustili smo se spancu, v upanju, da se bomo zbudili spočiti in polni energije za nova doživetja.

                                                            Še zadnji "družinski portret"

                                                                   V Olympiaparku

Zadnji šolski dan

Pozdravljeni! Ja, vem, pozen sem (kar precej pozen), a se je zadnje dni moje prve poletne avanture dogajalo toliko stvari, da enostavno  nisem utegnil spisati niti enega samega stavka, kaj šele, da bi objavil blog za cel dan. Kakorkoli uživali smo, kot vedno.

Zadnji petek, zadnji šolski dan, zadnji dan v Scheinfeldu (za letos!). Želel sem si  zaužiti še vsaj en jutranji tek tukaj, zato sem se, kljub krepki jutranji utrujenosti, saj sem pozno v noč pripravljal predstavitev Ljubljane, odpravil "na en krog" v hladnem petkovem jutru. Po teku, ko sem se vrnil domov, je vse potekalo po ustaljenih tirnicah, ki jih bom močno pogrešal. V šoli smo prvi dve uri preživeli pri fiziki. Moji zadnji dve uri fizike, smo namenili nadaljnji obravnavi snovi o nihanju. Po pravici povedano so svoj čas nihanju posvetili le moji sošolci, saj sem jaz izkoristil priložnost in izpilil še zadnje podrobnosti moje predstavitve, ki se je neusmiljeno približevala. Po fiziki je sledila nemščina (in to "blok ura"). Spet smo se posvetili govornim nastopom, ki so, po pravici povedano, vsem zelo dolgočasni. Prav zaradi tega sem bil izredno vesel, ker sem pri nemščini preživel le eno uro. Drugo uro sem nato odšel  v peti razred. Vsi petošolci so me že nestrpno pričakovali, saj so bili zelo radovedni kaj jim bom sploh predstavil. Tudi jaz sem bil malce nestrpen, saj nisem vedel kakšen bo njihov odziv na moj nastop. Seveda pa je bila, kljub trem tednom intenzivne nemščine, prisotna tudi trema. Ne nastopaš namreč vsak dan pred polnim razredom nemških petošolcev in pri tem predstavljaš svojo domovino. Zapisati moram, da je bila vsaka najmanjša skrb odveč. Mojih petnajst minut govornega nastopa se je, ob številnih vprašanjih malih radovednežev in njihovem intenzivnem sodelovanju, raztegnilo v celotno šolsko uro. Zastavljali so mi mnoga zelo pestra vprašanja o Sloveniji, o izmenjavi, o Trbovljah, pa tudi o meni. Če bi imeli na voljo ves čas na tem svetu, bi verjetno še danes odgovarjal na njihova vprašanja. Vsi so bili navdušeni na "belo Ljubljano". Nekateri so se že kar v petem razredu zaobljubili, da se bodo udeležili izmenjave z našo gimnazijo, ko bo prišel čas za to. Naša zadnja ura pa seveda ni mogla miniti brez skupinskega slikanja in dobrih želja za prihodnost. Stežka smo se poslovili. Še kar nekaj časa sem ostal pri g. Reusu, s katerim sva si izmenjala darili v zahvalo drug drugemu za prijetno sodelovanje. Močno sem mu hvaležen za vso pomoč, ki mi jo je nudil v teh treh tednih mojega bivanja v Scheinfeldu. Odločila sva se, da se bova še slišala oz. videla. Ravno zato, sva si izmenjala tudi najine poštne in e-poštne naslove. Tudi otroci so obljubili, da mi bodo pisali, zato bom nestrpno čakal, kdaj bo v naš poštni nabiralnik prispelo kakšno pismo z nemško poštno znamko. Z grenkim priokusom, ker se moja avantura počasi končuje, sem se namenil k matematiki, kjer smo se posvetili snovi o različnih funkcijah in njihovih lastnostih. Tako kot večina nas, je tudi profesorica komaj čakala konec ure, saj je bil petek. "Prebrodili" smo uro in zadnjih nekaj minut namenili skupinskem fotografiranju, ki smo si ga zaželeli po tritedenskem skupnem uživanju. Slika bo zagotovo našla primerno mesto nad mojo pisalno mizo, saj je bilo res nepozabno. Še zadnjič smo si rekli "tschüs" (adijo), nato pa eni odšli domov, drugi pa na odmor. Jaz sem se hitro odpravil domov, kjer sem nahrbtnik zamenjal za kitaro in se odpravil nazaj, na vajo šolskega big banda. Kaj več težko zapišem, saj je bila vaja povsem običajna. Po koncu pouka, to sta bili moji zadnji dve uri v teh treh tednih, smo se namenili v "dnevno sobo", saj smo morali vanjo prinesti novo sedežno garnituro, ki so jo prejeli moji sošolci. Zavihali smo rokave in s skupnimi močmi delo končali v dokaj hitrem času. Medtem ko je Philipp, po končanem delu, z ostalimi užival na šolskem dvorišču v soncu, sem se jaz še zadnjič sprehodil po "dnevni sobi" in ostalih "naših" prostorih. Tam sem za seboj, v zahvalo za prijaznost in gostoljubje, pustil tudi kratko pismo in goro Haribojevih bonbonov, ki jih bodo v ponedeljek verjetno vsi z veseljem "napadli".

Še zadnjič sva se s kolesom odpreljala domov iz šole in poiskusil sem uživati v vsakem metru vožnje, ki je bila tu del mojega vsakdana. Doma naju je že čakalo skrbno pripravljeno kosilo, po katerem sva se namenila k kratkem počitku. V moji sobi pa nisem ostal dolgo, kljub utrujenosti, ki je iz dneva v dan večja. Max me je zvabil k njemu v sobo, da bi mu predvajal posnetke, ki smo jih posneli s Fonemi. Po nekaj pesmih sva hitro prešla na slike, videoposnetke in "Facebook stran". Bil je navdušen, zato mu moram (kot je dejal on) poročati o vseh novostih v zvezi z bandom. Verjetno bi z Maxom še naprej raziskovala svet glasbe, če ne bi prišel čas za odhod. Brez skrbi, nisem še odšel proti domu. S Philippom in Juli smo se odpravili v Würzburg na festival "Umsonst & Draussen". Tako smo moj predzadnji večer preživeli ob glasbi številnih nastopajočih, stojnicah, ki so vsebovale vse mogoče reči in hrani ter pijači. Še posebej nas je navdušil, tako kot tudi vse ostale obiskovalce, band, ki je oponašal skupino ACDC. Bili so zares enkratni in mi bi prav radi ostali dlje, kot smo, ter jih poslušali še naprej, a smo morali uloviti zadnji vlak proti domu. Tja smo prišli okrog polnoči in se napotili naravnost v naše postelje.

Preživeli smo še en izmejen dan in vem, da ga, tako kot tudi vse ostale dni tukaj, ne bom kar tako pozabil. Sam sem pred spanjem posvetil še nekaj časa pakiranju. Ne morete si misliti kako nepopisno je bilo zmagoslavje ob tem, ko mi je uspelo v moje torbe zapakirati vse potrebno ("šlo je za milimetre"). Zamislil sem se... veselil sem se jutra in novih doživetji, a jutro je hkrati pomenilo tudi slovo od mojega "drugega doma". Utrujenost je premagala številne lepe misli in kmalu sem padel v globok spanec.

     Zadnjič s petošolci

    Jaz in g. Reus

    "Celotna ekipa"

Držimo "hud" tempo

Dober večer. No, ja nekako ta pozdrav ni primeren, saj se bo večer ob koncu mojega pisanja prelevil v zgodnje jutro. Danes smo bili namreč (oz. smo še) polno zaposleni. Prvič sem prišel domov ob devetih zvečer, nato pa s svetlobno hitrostjo urejal še moje obveznosti za jutrišnji dan.

Naj najprej dopolnim še dolg iz včerajšnjega bloga, saj sem zapisal, da bom verjetno odšel na kratek tek. Moji nameni so se uresničil, saj sem se res odpravil na večerni tek in ne sam. Prvič odkar sem tu se je zgodilo, da se je opogumil Philipp in skupaj sva odtekla nekaj kilometrov. Ob najinem prihodu domov sva pri Stefanu sicer vzbudila naval smeha, saj je bil Philipp "na pol mrtev", jaz pa skorajda kot nov, a oba sva bila zadovoljna s tem kar nama je uspelo. Bilo je prijetno, doma pa je prijal hladen tuš in odhod v posteljo. Ko sva odšla v posteljo, pa se je z govorilnih ur ravno vrnila Ulrike (ura je bila pol polnoči). Nisem mogel verjeti svojim očem, saj sem mislil, da je že doma in spi. Kaj hitro so me skušali pomiriti, da je to povsem običajno in da se govorilne ure vedno zavlečejo pozno v noč, jaz pa nisem in nisem mogel verjeti. V bistvu še zdaj ne dojamem kako je to možno. Definitivno je to še ena izmed stvari, ki si jih pri nas nikakor ne predstavljam, bržkone pa si je nikakor ne morejo oz. nočejo predstavljati naši profesorji in starši.
 
Kakorkoli, začetek današnjega dneva je minil v vsakodnevnem ritmu, s to izjemo, da sva s Philippom v šolo vzela kakšno torbo več, saj sva že zjutraj načrtovala naporen dan. Pričeli smo z biologijo, od katere nismo imeli prav veliko, saj je bilo v učilnici kar 35 stopinj celzija (že navsezgodaj zjutraj). Tako je celoten razred, po navodilu profesorja, protestno odšel v tajništvo, kjer smo si izborili zmanenjavo učilnice. Nasmejani smo se preselili v eno izmed "zahodnih" učilnic, kjer zjutraj še ni bilo znakov sonca in je bila zato prijetno hladna. Uro smo preživeli ob ustnem ocenjevanju in ponavljanju snovi o genetiki, katero smo v treh tednih predelali od začetka do konca. Po biologiji je sledila prosta ura, ki sem jo kot običajno namenil pisanju mojega dnevnika. Pošteno utrujen od vsega, sem se spet odrekel počitku, saj je, kmalu po koncu mojega pisanja, prišla na vrsto matematika. In to ne samo ena ura, temveč kar dve uri matematike. Preživeli smo jih ob različnih vrstah funkcij. K sreči, vsi smo se počasi že naveličali matematike, smo zaključili malce prej, saj je moje sošolce naslednjo uro čakal kontrolna naloga pri geografiji. Zaželel sem jim veliko sreče ter se, skupaj s g. Reusem, odpravil v deveti razred, k pouku geografije. Devetošolci so me izredno lepo sprejeli ter poskrbeli, da sem, za eno šolsko uro, v last dobil učbenik za geografijo. Predelovali smo snov o kolonializmu in tako kot vse dosedanje ure pri g. Reusu, je bila tudi ta nadvse zanimiva. Naslednjo uro pa sem se že vrnil k mojim sošolcem. Lahko bi rekli le vrnil, saj se jim še nisem priključil. Še vedno so namreč pisali kontrolno nalogo (saj veste, kontrolna naloga traja šestdeset minut), zato sem prvih petnajst minut preživel v "dnevni sobi", nato pa smo se skupaj odpravili k zgodovini. Ob vsej zmedi, ki jo je povzročila kontrolna naloga, in ob dejstvu, da je zadnja šolska ura za pet minut krajša (dolga je le štirideset minut; bojda je tako lažje urediti vse potrebne avtobusne povezave za učence) nam je ostalo le še petnajst minut pouka, ki ga je profesor z veseljem izrabil za ustno ocenjevanje. Zdaj zame to že ni več nič posebnega, saj sem se navadil, da je to pač del vsake ure. Toda danes ni bilo čisto tako. Zaradi vročine smo imeli odprta vsa okna in vrata, saj smo si le tako "izborili" rahel veter skozi učilnico, ki nas je vsaj malo ohladil. Ampak izkazalo se je, da to ni bila ravno dobra ideja. Mimo vrat je namreč potekal vsesplošni promet dijakov, ki so imeli prosto uro in vsakdo se je moral nagniti skozi vrata, pozdraviti in malce "špikniti" profesorja s kakšno zbadljivo šalo. Nekateri so si celo drznili priti povsem v učilnico, se nam pridružiti, si privoščiti kakšen grižljaj malice in ne glede na prošnje profesorja tudi ostati pri naši uri. Tako smo v petnajstih minutah gostili vsaj dvajset, če ne morda več dijakov, ki ne bi smeli biti pri nas. Še ena v vrsti številnih posebnosti, ki sem jih v teh treh tednih doživel tukaj. Po koncu smo odhiteli v šolsko menzo, a bili smo že prepozni, saj je bila vrsta nepopisno dolga. Ob takšni vročini nismo imeli ravno veselja oditi v mesto, zato smo počakali, da pride naš čas. No, ko je prišel smo spoznali, da še enkrat več nimamo izbire, saj je bil na volje le še en meni. Zadovoljni, da smo sploh prišli do hrane smo pojedli kosilo in se počasi napotili k nemščini. Tako smo zadnji dve uri preživeli ob poslušanju govornih nastopov, ki so jih pripravili naši sošolci. Komajda smo še premagovali strahotno vročino. Pomagali smo si z odprtimi okni, zvezki, s katerimi smo si pihali, nekateri so si ustvarili kar pahljače, drugi pa so si glave hladili z mokrimi kuhinjskimi prti, ki smo jih našli v nadstropju namenjenem le zadnjima dvema letnikoma. Pravzaprav, zaradi vročine in utrujenosti prav nihče izmed nas ni pretirano pozorno poslušal predstavitev. Z mislimi smo že bili na bazenu.

In verjetno lahko ugibate kaj je bilo prvo, kar smo storili, ko je bilo pouka konec. Vsedli smo se vsak na svoje kolo in odšli naravnost na bazen. Tam smo preživeli kar precejšen del popoldneva. "Program" je bil seveda standarden in je vključeval sončenje, kopanje in odbojko na mivki. Šele malce čez šest sva se s Philippom odpravila na parkirišče, kjer sta naju že čakala Ulrike in Max. Skupaj smo se namenili v Adidasovo tovarniško trgovino (ti. "outlet"). Po dobre pol ure vožnje smo prispeli in v trgovini porabili naslednji slabi dve uri. Večinoma smo si le ogledovali izdelke in si na njih malce "spočili" naše oči. Bodite pa brez skrbi, da iz trgovine nismo odšli praznih rok. Morda me je le malo presenetilo, da so bile cene, kljub temu, da smo bili v "outletu", kar pošteno zasoljene. Sledila je vožnja domov, med katero smo se ustavili v eni izmed picerij, kjer smo "dvignili" pice, ki smo jih naročili. Ko smo končno prišli domov (prvič danes) je sledila večerja in po njej obilica dela.

Philipp, ki je danes odpisal zadnjo kontrolno nalogo za letošnje šolsko leto, sicer pa ga čakajo še mnoge ustne ocene (počutim se izredno dobro, ko pomisli, da bom že v ponedeljek zaključil z letošnjim šolskim letom in pričel zaslužene počitnice), si je danes privoščil malce zabave in je odšel na obisk k sošolcu, kjer so imeli manjšo zabavo, jaz pa sem se posvetil izdelovanju predstavitve našega glavnega mesta, Ljubljane. Jutri me namreč čaka "delo" v petem razredu, saj bom pri uri geografije poskrbel, da bodo petošolci izvedli nekaj malega o Sloveniji in Ljubljani. Tako kot običajno se moj "časovni načrt" ni izkazal za dobrega, saj se je vse skupaj malce zavleklo. In ravno zaradi tega, vam danes pišem tako pozno.

Uturjen sem že, zato ne bom pisal kakšnih posebnih misli. Morda bi se vam le "dvojno opravičil". Prvič za morebitne izdatne slovnične napake v današnjem blogu, saj komaj še sedim, kaj šele da bi dobro pisal, drugič pa zato, ker je jutri petek in se lahko zgodi, da ne bom uspel napisati mojega bloga. Poleg tega odhajam v soboto zgodaj zjutraj na pot. Sprva si bomo ogledali Dachau, nato pa prespali pri Philippovi teti. V nedeljo me čaka še zadnje dejanje teh treh tednov, potovanje z vlakom. Ravno zaradi tako natrpanega urnika, se lahko kaj hitro zgodi, da boste naslednji blog brali šele v nedeljo zvečer, ko bom že sedel doma in bom v Scheinfeldu le še z mislimi. A nič se še ne ve, ne držite me za besedo...

Še en "zadnji" dan

Danes moj blog pričenjam malce drugače, na drug način. Sedim namreč v Philippovi sobi in, v drugem naslanjaču kot običajno, razmišljam, kaj naj vam napišem. Ugovotil sem, da bi lahko današnji dan opisal kratko in jedrnato z besedo uživamo, ampak verjetno samo s tem ne bi bili zadovoljni, zato sledi naslednjih nekaj stavkov o današnjem dnevu.

Pričeli smo ga običajno, kot že nešteto dni do sedaj. Po še enem vročem jutranjem ritualu smo pričeli s šolo. Najprej je bila na vrsti matematika. Kot se je izrazila profesorica snov po kontrolni nalogi je snov pred kontrolno nalogo in tako smo nadaljevali z "obdelovanjem" različnih funkcij. Po matematiki je kot nalašč prišla prosta ura. Če bi lahko izbiral, bi jo posvetil spanju, saj sem zadnje dni močno utrujen in bi se mi kakšna ura dodatnega spanca prav dobro prilegla. No, izbire nisem imel, tako sem se posvetil pisanju nemškega dnevnika za včerajšnji dan. Po prosti uri je najprej sledila zgodovina. Profesor je, kot vsako uro izbral enega izmed dijakov, ki je moral pred tablo. Zakaj to tokrat posebej omenjam? Šele danes sem namreč spoznal, da profesor ne sprašuje le tekoče snovi temveč želi vedeti tudi kaj o čemer so se učili v prejšnjih letih. Ob mojem izbuljenem pogledu, mi je Philipp kaj hitro razložil, da morajo vedno znati tudi tako imenovana "osnovna znanja" ali kot bi se mi izrazili, pokazati morajo splošno razgledanost. Zanimivo je, da to ne velja samo pri zgodovini, temveč pri vseh predmetih, kjer obstajajo "osnovna znanja". Ne predstavljam si kako bi kaj takšnega funkcioniralo pri nas, ko večina po kontrolni nalogi izbirše vse kar so si prejšnji večer "tlačili v glavo". To pa ni bila edina današnja posebnost pri zgodovini. O, ne. Prvič odkar sem tu, se je zgodilo, da sem si drznil odgovoriti na profesorjevo vprašanje. Ob enem izmed vprašanj o pretekli snovi je namreč nastala smrtna tišina, saj nihče ni poznal odgovora. Misleč, da poznam pravi odgovor sem potiho odgovoril, a me profesor ni slišal. Zbral sem še dodaten pogum, a še vseeno malce plašno odgovoril. Tokrat je mojemu (pravilnemu) odgovoru sledil širok nasmeh profesorja in zahvala, da sem ga rešil pred smrtno tišino. Priznati moram, da sem bil kar malo ponosen nase, da sem zbral pogum in izkusil nekaj novega.

Po današnji razburljivi uri zgodovine je sledila geografija in z njo vsesplošna panika zaradi jutrišnje kontrolne naloge. Da ne bo pomote, te panike se ne more nikakor primerjati s tisto pred kontrolno nalogo iz fizike oz. matematike. Geografijo nekako vsi jemljejo bolj "na izi". Me prav zanima ali se bo ta taktika obnesla tudi jutri peto šolsko uro, ko bodo prejeli liste z nalogami, jaz pa bom takrat preživljal uro skupaj s profesorjem Reusem. Bomo videli. Po koncu geografije sem, kot je za sredo že v navadi, odšel v peti razred, k g. Reusu. Tam smo preživeli uro nemščine ob predelovanju različnih oblik glagolov. Teh petinštirideset minut je bilo danes še bolj razburljivih kot ponavadi, saj je vročina tudi pri petošolcih povzročila vsesplošno nemirnost. Nekako imam občutek, da je dopoldne celotna šola (s profesorji vred) v mislih že na bazenu, saj se popoldne tam vsi še enkrat srečamo. Po "petošolski nemščini" je sledla ura etike, kamor sem se odpravil skupaj z g. Reusem. Tokrat se nismo posvetili le Freudu, temveč smo "povohali" tudi nektere ostale psihološke teorije. Drugače pa lahko rečem, da je ura minila brez posebnosti. Vesel, da sem se izognil nemščini v Philippovem razredu, kjer je bilo na sporedu suhoparno predelovanje književnosti, sem se odpravil v šolsko menzo, kjer smo si vsi skupaj privoščili kosilo. Sledili sta še dve uri "english conversation-a". Niti mi niti profesor nismo imeli želje, da bi kaj dolgo ostali v šoli, saj je bilo neznosno vroče, poleg tega pa je imela večina na sporedu še popoldansko učenje geografije. Tako je bil sprva v planu odhod v mesto na sladoled, a smo načrte spremenili. Najprej smo prisluhnili trem govornim nastopom, nato pa smo si ogledali nekaj filmčkov na internetu in odšli domov.

S Philippom sva imela ogromno dela, zato se nisva dolgo zadrževala ob pogovoru, temveč sva raje odšla vsak v svojo sobo, k svojim zadolžitvam. Naj omenim še da smo danes imeli pri nas tudi gostjo, sestrično Hanno, ki je skupaj z Maxem prepevala in igrala na različna glasbila. Kot pa je za te dni značilno, pa s Philippom nisva dolgo ostala v hladnem zavetju hiše. V bistvu se nama je tokrat pridružil tudi Max in skupaj smo odšli na bazen. Tam smo ponovili včerjašnji "program", ki je vseboval večkratni skok v vodo, ki je pomenil ohladitev, sončenje in igranje odbojke na mivki. Tako smo pozno popoldne preživeli na bazenu, ki je, po moji oceni, vsak dan bolj napolnjen. Nekako imam občutek, da se popoldne tukaj sreča skorajda celoten Scheinfeld, saj ne poznam niti enega, ki ne bi imel sezonske karte za bazen. Zanimivo je tudi, da se tukaj mnogo dijakov in učencev celo uči. Preprosto odidejo na bazen, se malce kopajo, sončijo in učijo. Sicer ne vem koliko lahko človek res odnese od učenja na bazenu, ampak očitno je to tukaj stalna praksa. Kakorkoli, ko smo zvečer prispeli domov smo si, tokrat sami trije, pripravili večerjo. Stefan je svojo večerjo že pojedel, Ulrike pa je bila na govorilnih urah. Ko je zmanjkalo vsega na mizi, smo, kot je v navadi, še malce posedeli, nato pa se odpravili vsak k svojemu delu, saj zaradi pestrega popoldneva nismo uspeli postoriti vsega.

Pa ste se morda vprašali zakaj danes pišem tako zgodaj? Res je malce nenavadno. Odločil sem se namreč, da bom opravil še en večerni tek, saj je zunaj spet malce manj vroče (težko rečem malce bolj hladno) in bi kakšna kratka sprostitev prijala. Poleg tega pa je bil zadnji večerni tek zadetek v polno. Upam, da bo tudi danes tako prijetno. "Šibam". Se "slišimo" jutri.

Zadnji torek

Ja, res je zadnji torek. V bistvu ne vem zakaj sem izbral takšen naslov, saj bi lahko s takšnimi naslovi poimenoval kar celoten zadnji teden. Nekako opažam, da mi za običajne dni, kot je bil današnji zmanjkuje naslovov in tako pride še kako prav dejstvo, da se izteka moj zadnji teden življenja po nemško.

Kot sem že omenil, danes je bil običajen dan brez večji pretresov. No, definitivno pa nam ni bilo dolgčas, kar boste lahko prebrali v naslednjih minutah. Jutro smo pričeli malce drugače kot običajno, saj so moji sošolci prvo uro pisali kontrolno nalogo pri religiji oz. etiki (odvisno od tega ali so verni ali ne). Njim je kontrolna naloga verjetno vsaj malo pokvarila včerajšnje popoldne (čeprav se niso dali preveč motiti, saj smo celotno popoldne preživeli skupaj na bazenu) in pa današnje jutro. No, meni ni pokvarila nič od tega, kvečjemu polepšala mi je današnji dan, saj sem zaradi nje imel prvo uro prosto in lahko sem spal dlje. Jaz pa ne bi bil jaz, če ne bi vseeno vstal ob običajni uri se oblekel v tekaško opremo in odšel na jutranji tek. Te dni druge možnosti kot, da tečem zgodaj zjutraj ali pa zelo pozno zvečer v bistvu nimam, saj je čez dan tako vroče, da ne moreš niti stati na soncu, kaj šele, da bi tekel. Kakorkoli, zjutraj sem se po koncu teka vrnil v "izpraznjeno hišo". Doma je bila le še Ulrike, ki mi je delal družbo pri zajtrku. Po opravljenem jutranjem ritualu se sem odpravil v šolo, kjer sem moje sošolce pričakal pred učilnico biologije. Po nekaj minutah čakanja pred zaprtimi vrati me je kar malce skrbelo ali sem pred pravo učilnico in kaj naj naredim, a sem se pomiril ob dejstvu, da kontrolne naloge tukaj običajno trajajo šestdeset minut. In prav sem imel. Moji sošolci so, s profesorjem na čelu, k biologiji pršli približno dvajset minut kasneje. Tako nismo imeli ravno veliko časa, vseeno pa smo se posvetili genetiki, tako kot vedno v preteklih tednih. Sledili sta dve uri športne vzgoje, katere se tokrat za spremembo ni veselil prav nihče. Že samo ob pogledu skozi okno smo bili vsi prepoteni, kaj šele ob misli, da bomo naslednji dve uri preživeli na stadionu, kjer ni niti ene same sence, ob skokih v daljino. Počasi smo se po vročem asfaltu priplazili do stadiona, se preoblekli in se pridružili profesorici na tribuni. Tudi ona ni bila ravno navdušena nad peklensko situacijo, zato smo skelnili kompromis. Na hitro smo se vsi ogreli, čeprav smo v bistvu bili že pregreti, in se nato razdelili v tri skupine. Dogovorili smo se, da bo skoke opravljala le ena skupina, medtem ko bosta drugi dve lahko sedeli v senci na tribuni. Na mojo srečo sem "padel" v prvo skupino in moje "brezplačne savne", kot je vročinski val opisal profesor biologije, je bilo kmalu konec. Preostanek športne vzgoje sem tako lahko namenil lenarjenju v senci. Po koncu športne vzgoje je sledila še ura angleščine, katere se nihče ni ravno veselil, saj imamo debatiranja o globalizaciji počasi vsi že vrh glave. No, naše mnenje smo kaj hitro spremenili ob vstopu v učilnico, saj sta nas na katedru pričakala dva pladnja jagodne torte. Zakaj? Pri angleščini so moji sošolci sklenili dogovor s profesorico, da za določeno število "nenarejenih" domačih nalog potrebuješ opravičilo. To opravičilo pa ni nič drugega kot slaščica za celotni razred. Danes smo se torej sladkali na račun našega sošolca, ki je nekajkrat pozabil na domačo nalogo. Tako sem šele danes spoznal, zakaj smo pri angleščini, pred nekaj urami, bili priča vsesplošnemu deljenju čokoladnega kolača po razredu. Zadovoljni da na svetu obstaja pozabljivost, smo odšli na odmor za kosilo. Našo dobro voljo pa je še dodatno povečalo dejstvo, da nam odpadeta zadnji dve uri. Pred nami je bila le še ura fizike. S Philippom sva odmor za kosilo preživela skupaj z ostalimi, v "dnevni sobi", saj sva se odločila, da bova raje še malo potrpela in se šele doma posvetila kosilu. Fizika je minila brez kakšnih pomembnješih dogodkov (naprej smo predelovali snov o nihanju) in takoj po koncu sva se odpravila domov. Najini kolesi sta žareli od vročine in prav nič prijetno ni bilo, ko sva se morala vsesti na žareče sedeže. Nekako sva se pripeljala do hladnega doma in spoznala, da je v šoli veliko bolj vroče kot doma. Zamislil sem se, kako srečni smo lahko, da se v Sloveniji pouk zaključi že prihodnji teden. Si predstavljate, da bodo tukaj v šolo hodili še skoraj cel julij in v tej vročini normalno predelovali snov, pridobivali ustne ocene in pisali kontrolne naloge? V bistvu jih občudujem, da lahko kaj takšnega zdržijo.

Po lahkem kosilu, saj nisva bila pretirano lačna, sva se odločila ostati v neprodušno zaprti hiši in se tako izolirati od neznosne vročine, saj je ob treh popoldne na termometru kazalo kar 42 stopinj celzija! Kljub temu, da sva imela oba kar dosti dela, nama v hiši ni uspelo ostati dolgo. Današnjo odbojko smo namreč prestavili na malce bolj zgodnjo uro ter na bazen. Pozno popoldne smo preživeli v vodi in na mivki, kjer smo odigrali kar nekaj prijetnih partij odbojke. Utrujena od vode in tekanja po soncu sva se odpravila domov. Ne morete si predstavljati kakšno olajšanje je predstavljalo dejstvo, da sva doma na terasi zagledala Stefana, kako na žaru pripravlja našo večerjo. Po dolgem času smo si po večerji zopet lahko privoščili kratek pogovor in skupno gledanje televizije. Prav zaradi tega, pa danes moja doživetja prelivam v besedilo malce kasneje kot običajno. Nikakor se nisem mogel odlepiti od naslanjača in televizije, saj mi je prijalo dejstvo, da po dolgem času zopet sedimo skupaj in uživamo v poletnem večeru. 

Ob tem današnjem "dnevniku" sem opazil, da je sicer res, da je bil danes običajen dan, a se nam je kljub temu pripetilo ogromno stvari. Da pa se ne bom samo pritoževal nad vročino bom še dodal, da je tudi prav, da je vroče, saj je vendar končno poletje! Komaj čakam, da vidim kaj se nam bo zgodilo v jutrišnjem novem poletnem dnevu...

Peklenski ponedeljek

Pozdravljeni! Zadnji ponedeljek, nova doživetja, poletna vročina in bazen. Tako bi na kratko opisal današnji dan, a bodite brez skrbi, da se mu bom v naslednjih vrsticah bolj posvetil.

Današnje jutro smo pričeli še v ritmu vikenda, nekako bolj zaspano in počasi. Jutro lahko tako opišem kot običajno in umirjeno. V šoli smo pričeli pouk z dvema urama angleščine, kjer smo še naprej predelovali tematiko o "outsourcingu". Sicer smo si želeli prvi dve uri polepšati in jih preživeti zunaj v "zeleni učilnici", a nam kljub temu, da smo se odpravili kar tja, ni uspelo. Nekaj trenutkov po zvonenju je namreč ven prihitela profesorica in dejala, da naša ideja ni izvedljiva. Tako smo morali "spakirati" nazaj v učilnico. Angleščini sta sledili dve uri umetnosti, kjer smo najprej na hitro predelali še nekaj teorije o dizajnu (kar nam jo je še ostalo od prejšnjega tedna), nato pa smo se lotili ustvarjanja. Vsak izmed nas je prejel enako količino materiala iz katerega smo morali narediti majhne prototipe stolov, kateri naj bi bili čim bolj inovativni in estetsko lepi. Moram priznati, da so nastale izredno pestre stvaritve in smo se ob primerjanju naših izdelkov pošteno nasmejali. No, že naslednjo uro ali pa kar odmor pa je bilo smeha konec. Že v odmoru se mi je v "dnevni sobi" vse skupaj zdelo malce sumljivo tiho in kmalu sem spoznal, da vsi prebirajo učbenike za socialno vzgojo. Kmalu sem spoznal, da so vsi mnenja, da bi mogoče danes lahko pisali kratek (nekaj minutni) nenapovedani preiskus znanja. Ko smo v učilnici čakali na profesorja, sem tudi jaz prevzel splošno živčnost, ki jo je izžarevalo ozračje v učilnici in tako sem občutil kako je mojim sošolcem (no, ja oni so bili verjetno še trikrat bolj živčni). In vstopil je, v eni roki torba v drugi škatla s pregradami, ki niso napovedovale nič dobrega. Vsem je razdelil pregrade, nato prazne liste in za njimi še liste s preverjanji. Tudi jaz sem dobil svojega, ob tem pa mi je profesor obrazložil, da mi ni potrebno reševati, je pa prav, da dobim svoj list in si ogledam kako izgleda takšno ocenjevanje. Na hitro sem preletel tri naloge, ki so bile zastavljene na listu in se ob spoznanju, da jih ne bi rešil najbolje, odločil, da na moj prazen list napišem moje vtise in občutke, med samim pisanjem. V dvajsetih minutah, kolikor časa smo imeli na razpolago, sem uspel zapisati slednje:

"Še eno ponedeljkovo jutro v šoli, a tokrat našo peto šolsko uro preživljamo malce drugače. Profesor je k uri socialne vzgoje prišel s pregradami in nepopisanimi listi, kar je lahko pomenil le eno - preiskus znanja (nenapovedan!). Že res, da je nenapovedan, a moji sošolci so to slutili, saj so petnajst minutni odmor preživeli ob branju učbenikov. Kljub slutnji pa so le redki takšni, ki so se že včeraj odločili malce prelistati zapiske in učbenik. V učilnici je tako sedaj smrtna tišina, slišijo se le udarci kulijev po papirju in hoja profesorja, ki skrbno nadzoruje situacijo. Na žalost moram zapisati, da na prvi pogled večina mojih sošolcev ne ve veliko o snovi, saj se vsi potijo in brskajo po skrajnih kotičkih možganov, da bi se česa spomnili. Kakorkoli, upam, da bo vse v redu in bodo s svojo iznajdljivostjo izvlekli iz tega preiskusa čim boljše ocene oz. točke. Napisal, bi še kaj, a se je "naših" dvajset minut ravnokar izteklo in nadaljevali bomo s poukom."

Kot, da ni bil dovolj pretres pri socialni vzgoji, pa je sledila biologija in z njo še ena slutjna o nenapovedanem preiskusu. K sreči se ta ni uresničila in smo lahko "v miru" nadaljevali z redno snovjo o genetiki. To je bila tudi najina zadnja ura pouka za danes, saj nama ni bilo potrebno oditi še na vaje iz fizike, ki se opravljajo samo vsake toliko časa. Tako sva se namenila domov, kjer sva si skupaj z Ulrike privoščila kosilo. Sledilo je dolgo popoldne, katerega sva pričela delavno. Philipp se je posvetil religiji, saj jutri pišejo kontrolno nalogo, jaz pa urejanju vseh potrebnih zadev za šolo in mojo mapo. Ker sva imel oba dela vrh glave sva se odločila, da peklensko vroče popoldne popestriva z obiskom bazena (le toliko, da se ohladiva in se nato vrneva domov). Sledilo je nekaj klicev in kmalu sva ugotovila, da so vsi ostali že na bazenu in manjkava samo še midva. Ob prihodu na bazen sem bil močno presenečen, saj je bil le-ta popolnoma poln. Si predstavljate? Ponedeljek popoldne, običajen delovni in šolski dan, bazen pa nabito poln. Kakorkoli, najina "kratka ohladitev" se je spremenila v popoldansko uživanje. Nekajkrat smo se potopili v bazen, da bi se ohladili, se potem posušili na soncu, odigrali "partijo" frizbija, se vrnili v bazen in znova od začetka. Manjkali niso niti skoki z najvišje odskočne deske. Priznati moram, da sem bil močno presenečen, saj so tukašnji fantje izvajali prave akrobacije ob skokih (različne salte naprej in nazaj, skoki na glavo s štirih metrov, premeti,...).

Sicer peklensko popoldne je tako minilo prijetno in počasi sva se odpravila domov, kjer naju je že čakala večerja. Oba sva planila po njej, saj sva bila sestradana. Po večerji smo se prepustili pogovoru, ki pa ni trajal dolgo, saj mora Philipp kar precej časa še posvetiti učenju religije. Ostali smo se za nekaj trenutkov zleknili pred televizijo. Odločil sem se, da najprej napišem ta blog in se nato vrnem k ostalim, saj bom tako lahko preživel večer brez nadaljnih obveznosti. K sreči se je končno tudi malce ohladilo in je zdaj tudi izven hiše lažje dihati. Kdo ve, morda pa si bom privoščil prvi letošnji poletni večerni tek pred spanjem.Verjetno bi prijal...

                                                          "Težko popoldne na bazenu"

Nora nedelja

Ja, res je bila nora. Doživeli smo ogromno, prepotovali ogromno, se zabavali in užili še zadnje trenutke tega vikenda.

Dan se je začel z, za vikend običajnim, mojim jutranjim tekom. Po včerajšnjem napornem "športnem dnevu" sem se odločil za krajšo "rundo", saj je bil moj namen le ta, da se malce sprostim in zbudim. Sicer je bilo, po naporni noči, težko zapustiti posteljo ob pravem času (sonce kaj hitro segreje ozračje), a po končanem teku sem vedel, da sem storil prav, ker nisem prespal jutra. Enkrat za spremembo ob moji vrnitvi še niso vsi (po)zajtrkovali. V bistvu sta pozajtrkovala samo Max in Ulrike, saj je Max moral, tako kot prejšnjo nedeljo, v cerkev. Najprej sem si privoščil hladen tuš, nato pa sva s Stefanom skupaj "pospravila" del zajtrka, nekaj pa sva ga pustila še za Philippa, ki je, utrujen od sobotnega večera, še globoko spal. Dopoldne je nato minilo v znamenju pisanja dnevnika in bloga, saj sem moral spisati še nekaj sestavkov za "zaostale" dni. Že opoldne pa se je iz spodnjega nadstropja zaslišal glas, ki je oznanjal, da se odpravljamo na izlet. Kam? Odšli smo proti Pommersfeldnu. Tam smo se sprva ustavili v kavarni in restavraciji v bližini gradu Weissenstein, katerega smo si kasneje tudi ogledali. V že omenjeni restavraciji nas je pričakala prijetna živa glasba, ki nam je polepšala kosilo. Dodobra sem občutil oz. okusil zakaj sta si Philipp in Max tako želela oditi sem na kosilo, saj je bilo le-to izjemno dobro. Poleg tega pa smo lahko uživali še v izjemnem ambientu (narava, pogled na grad, jazz glasba,...). Po kosilu smo se hitro, da ne bi zamudili vodenega ogleda, odpravili na grad oz. bolje rečeno dvorec, v katerem je domoval grof von Schönborn. Ogledali smo si notranjost v kateri se skrivajo številne sobane, ki so zanimivo opremljene in predvsem polne umetnin, saj je bil grof velik ljubitelj umetnosti. Po ogledu gradu smo se počasi odpravili domov, saj sva imela s Philippom še veliko "programa" za nedeljsko popoldne.

Nedolgo po tem, ko smo prispeli domov, so na vratih že čakale Charlotte in Kathrin, s katerima sva se odpravila na piknik v bližini Charlottinega doma. Nekako se mi piknik po tako obilnem kosilu ni zdel ravno dobra ideja, a sem vseeno odšel zraven, če ne drugega za družbo. Na jasi, na kateri nikakor nismo našli sence, smo si pripravili vse potrebno in pričeli s peko. Po dobrih dveh urah pogovora in uživanja dobrot smo se v bitki s soncem in vročino predali. Hitro smo pospravili vse "rekvizite" in se odpeljali najprej do Charlottinega doma, kjer smo vse pospravili, nato pa se namenili proti Scheinfeldu. Naš prvotni cilj je bilo letno kopališče, a smo kaj kmalu ugotovili, da smo malce pozni in nakup kart ne bi bila ravno dobra naložba. Zavili smo s poti, saj se je Philippu zdelo, da pozna dober prostor, kjer je malce manjše jezero in mogoče bi se tam lahko ohladili v vodi. Poiskusili smo s srečo in našli to jezerce, ki je bilo k sreči videti primerno za kopanje. A kaj kmalu smo naleteli na težavo. Jaz in Philipp nisva imela ne kopalk ne brisač. Jaz sem se odločil, da se pač ne bom kopal, saj se tako ali tako nisem imel namena kopati, Philipp pa je kar v spodnjicah preiskusil kako globoko je jezero. Ni trajalo dolgo, da sta Philipp in Kathrin v vodo spravila tudi mene in Charlotte. Nekaj časa sem še slonel na avtu, nato pa sem si rekel, da moram poiskusiti, saj mi bo drugače žal. Slekel sem hlače in majico ter v spodnjicah skočil v jezero. Ugotovil sem, da sem imel še kako prav, saj se je kopanje v ledenem jezeru izkazalo za potezo dneva. Kljub temu, da nismo imeli kopalk in brisač smo se izredno zabavali in tako tam preživeli skoraj naslednji dve uri. Bilo je res izjemno. Med tem, ko smo se sušili na soncu, ki je še vedno močno "žgalo", sem ugotovil, da se še nikoli nisem kopal v jezeru, kaj šele, da bi se odločil za kaj tako spontanega kot je kopanje v spodnjicah. Priznati moram, da je prijalo. Tisti trenutek smo se vsi požvižgali na vse ostalo in se prepustili toku dogodkov. Ko smo se vsaj delno posušili naju je Kathrin odpeljala domov. Tu naju je z velikimi očmi, saj sva iz avta stopila premočena, v spodnjicah in s čevlji obešenimi okrog vratu, na terasi pričakal Stefan. No, že v naslednjem trenutku se je njegovo presenečenje sprevrglo v naval zbadljivih stavkov in zbijanja šal na temo najinih hlač in spodnjic.

Po popoldanskem kopanju, za katerega bi radi ponovili še enkrat ta teden, nama ni preostalo veliko od nedelje. Odpravila sva se vsak k svojemu delu. Jaz sem dokončal še nekaj strani nemškega dnevnika, Philipp pa se je posvetil genetiki, saj je mnenja, da bodo jutri pisali manjši (nekaj minutni) test. Ostali člani družine so si ogledali nemško kriminalno serijo "Tatort". Priznati moram, da sem se težko premagal, da nisem tudi sam obsedel pred TV-jem, saj si rad ogledam kakšno dobro kriminalno serijo in ta je bila definitivno dobra. Obljubil sem si, da si bom enkrat v prihodnjih dneh (morda še tukaj, morda že doma) vzel čas in pogledal vsaj en del te serije.

Sedaj sem tu in pišem še te zadnje stavke dnevnika za zadnjo nedeljo v Scheinfeldu. Po današnjem "extra geil" (geil je tukaj izraz za nekaj izredno dobrega) dnevu se bom počasi odpravil spat, saj je jutri nov šolski dan. Na moji koži se že poznajo posledice močnega sonca (obarvan sem v živo rdečo barvo), ki se je v tem trenutku spremenil v večerni poletni naliv.  Kakorkoli, začenja se zadnji teden moje prve poletne avanture in želim ga kar se da najbolje izkoristiti. Do jutri, nasvidenje.

 

Vsi skupaj (v ozadju Schloss Weissenstein)

 

                                                     Ohladitev v popoldanski vročini

Športna sobota

S tem naslovom bi nareč lahko opisal včerajšnji dan v dveh besedah, saj smo dan preživeli zares športno in pa predvsem "sobotno" (v znamenju zabave).

Moja "športna sobota" se je pričela že kar zgodaj zjutraj, saj sem se namenil (še zadnjič) odteči malce daljšo razdaljo (med tednom za to namreč ne bo časa). No, ker sem moje načrte za sobotno jutro izrazil že v petek zvečer, sem si takoj pridobil spremljevalno ekipo oz. bolje rečeno spremljevalca. Z menoj se je s kolesom odpravil Max. Vstajanje v soboto zjutraj je bila težka naloga in morda bi celo spal dalje in preložil tek na kako drugo uro ali pa dan, če ne bi ob točno dogovorjeni uri na vratih moje sobe stal Max, oblečen v "polno bojno opremo". Na hitro sem se oblekel in odšla sva. Zunaj je bilo že ob osmih zjutraj kar prijetno toplo. No, po nekaj kilometrih teka lahko rečem, da je bilo že peklensko vroče. Očitno je bilo pravilno, da sva se od doma odpravila tako zgodaj, saj je bilo kasneje samo še bolj vroče. Opravila sva kar zavidljivo lepo "turo" in se zadovoljna vrnila domov, kjer naju je že čakal zajtrk. Za mizo so že sedeli vsi (Ulrike, Stefan, Philipp in Juli), manjkala sva le še midva. Privoščili smo si zajtrk, nato pa, v stilu sobotnega rituala, odšli sva k svojemu delu oz. nadaljnem spanju. Kasneje sva se s Philippom odločila, da za nekaj trenutkov odloživa najino delo in pomagava Ulrike pri izkopavanju luknje za novo drevo v vrtu. Najine pomoči je bila izredno vesela, saj smo tako končali izredno hitro.

Po končanem delu sva si sicer najprej malo odpočila, nato pa je Philipp predlagal, da bi odšla kolesarit. Ideja se mi ni zdela slaba, saj sem kljub jutranjemu teku imel še dovolj energije za kakšnen krog po ravninah v okolici Scheinfelda. Počakala sva, da sta Juli in Max odšla na vajo pevskega zbora in orkestra, nato pa sva se preoblekla, opremila vsak svoje kolo in se odpravila proti gradu nad Scheinfeldom. Na samem začetku najine kolesarske avanture nisem vedel kaj vse naju čaka. Morda se mi je malce čudno zdelo le dejstvo, da nisva vzela koles za vožnjo po mestu kot ponavadi, temveč gorska kolesa. To me je kar malce motilo, saj nisem navajen na takšne vzmeti in tako debelih gum, zato sem se kar nekajkrat komajda ulovil, da nisem padel s kolesa. Najprej je sledil kratek cestni vzpon proti gradu, nato pa sva zavila na sprehajalno pot, v gozd, s katero sva zaključila vzpon na grad. Tukaj mi je Philipp na kratko razkazal vse zgradbe, nato pa sva se hitro namenila naprej (zame v neznano). Z vsakim novim prevoženim kilometrom sva bredla globlje v gozd in pričelo se mi je "svitati", da to ne bo rahla cestna vožnja, temveč pravo gorsko kolesarstvo. Počasi sem odkrival, da ni vsa okolica Scheinfelda ravninska, temveč so tukaj tudi manjši hribi, ki pa se ob vzpenjanju nanje izkažejo za kar hud zalogaj. Gozdne poti so bile še vedno mokre od prejšnjih dni, ko je močno padal dež, zato je bila vožnja s kolesom dokaj težka. No, ja ob pogledu naprej sem spoznal, da je težka le zame, saj je Philipp obvladoval svoje kolo kot za šalo. Ne samo to, vožnji je dodajal še razne skoke, zavijal na težje predele, medtem ko sem se jaz le stežka prebijal po razmočenih gozdnih poteh. Globlje v gozdu kot sva bila, bolj so bile poti mokre in celo blatne, tako sem moral večkrat sestopiti s kolesa in ga potisniti iz blata, da sem lahko normalno nadaljeval pot, ne da bi moje zadnje kolo "kopalo" po blatu. No, proti koncu sem nekako že ugotovil kako se prebiti skozi luže in blato brez, da bi padel s kolesa in se do kolen pogreznil v zemljo. Blato pa ni bilo edino, ki naju je oviralo, saj sva se na najini poti peljala tudi po samem gozdu, kjer so vsepovprek ležala debla in suhe veje, peljala pa sva se tudi po malce zaraščenih gozdnih poteh, kjer sva doživela več bližnjih srečanj s koprivami in trni. Ob vseh teh ovirah sem spoznal zakaj bi se bilo dobro obleči v kakšne dolge hlače in dolge rokave ter moj sedež namestiti v malce nižji položaj. Kakorkoli, po dobri uri premagovanja ovir sva dodobra prepotena in umazana od blata (najini čevlji so bil povsem neprepoznavni) prispela na "vmesni cilj", na hrib nad krajem Oberscheinfeld, kjer se nama je odprl izjemen razgled po okolici. Najin trud je bil tako poplačan. Malce sva posedela si privoščila malce odkrepčila in se nato po strmem pobočju podala nazaj v "dolino". Najino potovanje sva končala v mirnem stilu, z vožnjo po lokalnih cestah in se tako po trdnih tleh vrnila domov.


Doma pa je bila prva poteza seveda odhod pod tuš in spiranje blata z najinih nog, rok in glav. Oblek in čevljev raje ne bom omenjal. Privoščila sva si še kosilo, kmalu za tem pa odšla k Wiesiju, kjer smo imeli manjšo zabavo. Pozno sobotno popoldne, večer in kar dober del noči sva tako preživela tam, nato pa se podala domov, kjer sva si, utrujena od napornega dne, zaželela samo še lahko noč in odšla vsak v svojo posteljo.

Bil je prijeten dan, ki je bil obarvan predvsem s športom. Moje prvo pravo gorsko kolesarjenje se mi bo pošteno vtisnilo v spomin, saj sem bil res presenečen nad tem koliko energije, moči, spretnosti in vztrajnosti potrebuješ za "gozdni vzpon" na hrib. Morda pa še kdaj zopet sedem na gorsko kolo, kdo ve. Včeraj zvečer se še nisva zavedala kaj vse naju čaka danes, saj smo tudi nedeljo preživeli zelo pestro. Kaj več o tem pa v naslednjem delu bloga...

                                               Končno na cilju nad Oberscheinfeldom

                                               Razgled po napornem premagovanju ovir

Danes za včeraj

Kot pove že naslov pišem malce z zamudo, ampak vseeno pišem, kar je glavno. Po pravici povedano bi lahko ta blog napisal že včeraj, a sem po prihodu iz kina moj čas namenil raje lenarjenju pred televizijo. Tako kot vsak, tudi jaz potrebujem malce odmora vsake toliko časa.

No, včerajšnji dan smo pričeli nekako na začetku. Zjutraj sem najprej odšel na jutranji tek, ki sem ga imel v načrtu že v četrtek zvečer. Po strašni noči (tukaj smo namreč doživeli oz. prespali pravo nevihto z bliskanjem in grmenjem) je tek v hladnem jutru prav prijal. Izza oblakov se je že rahlo svitalo, na cestah pa je bilo le še tu in tam opaziti znake nočne nevihte. Dodobra sem se zbudil in sledil je vsakodnevni ritual. Zdaj že veste kako gre, zato ne bom posebej opisoval vrstnega reda jutranjih opravkov. Morda je bilo za razliko od prešnjih dni v zraku vseeno čutiti malce več napetosti, kot običajno. Zakaj le? V šoli smo sončno, a vetrovno, petkovo jutro pričeli z dvema urama fizike pri katerih smo predelovali elektromagnetno valovanje in pa kasneje resonanco. Z vsako novo uro fizike ugotavljam, da je tukajšnji profesor res prava "faca". Ure fizike niso nikoli dolgočasne, saj nam snov predstavi na različne zanimive načine, se vedno rad pozabava, morda celo oponaša katerega izmed dijakov, profesorjev ali pa znanih osebnosti, stresa šale na svoj račun in kar je najpomembneje, vedno je pripravljen še enkrat razložiti bolj natančno oz. pomagati. Tako nas je oz. je moje sošolce včeraj najprej nagovoril z malce zbadljiimi stavki na račun kontrolne naloge pri matematiki, ki jih je čakala tretjo šolsko uro, nato pa jih je vljudno naprosil, da pustijo matematiko, saj se bodo samo še bolj zmedli. Kasneje smo si vzeli celo čas in na željo ostalih je profesor razložil še tiste zadnje nerazumljive naloge matematike, pa čeprav mu tega ne bi bilo treba. S fiziko smo zaključili pet minut prej, da so se ostali še malce "spočili" pred kontrolno nalogo. Sledila je matematika. Kontrolne naloge tukaj po večini trajajo šestdeset minut, zato sta bili za kontrolno nalogo rezervirani naslednji dve uri. Dogovorili smo se, da bom ti dve uri preživel kot prosti dve uri, kar pa zame definitivno nista bili.

Sošolcem sem zaželel srečo in ločili smo se, jaz v "dnevno sobo enajstega razreda" oni pa v učilnico. Zaradi pestrega popoldanskega urnika, sem se posvetil urejanju zadolžitev za mojo osebno mapo, pisanju domačih nalog, nekaj malega časa kar je ostalo pa sem namenil počitku in telefonskim pogovorom z domačimi, ki jih je prav prijetno slišati. Po očitno pretresljivih dveh urah, iz učilnic so vsi prihajali prepoteni in bledi, smo si najprej malce oddahnili, nato pa odšli k naslednji uri. Hm, ja naslednja ura je bila matematika. Ampak nismo je preživeli ob matematiki, temveč ob pogovoru. Sprva je beseda tekla o kontrolni nalogi in pravilnih rešitvah, nato pa predvsem o organizaciji vsega, kar se tiče mature. Tukaj namreč v zadnjem letniku dijaki sami (pozor sami!) organizirajo muturantski ples, zabavo, izlet in zadnji dan ter sami izdajo maturantski časopis. Pri tem morajo biti še kako pozorni, da je vse izpeljano dobro, predvsem pa na to, da ostanejo na "pozitivni ničli", saj za organizacijo vsega tega ne dobijo nikakršne finančne podpore. Ravno zato je bila matematika pravi predmet za takšno debato, profesorica pa se je izkazala kot izredno "poslovna" ženska, saj jim dobesedno nasula kar nekaj nasvetov, kako privarčevati na različne načine. Sledil je odmor za kosilo. Philipp je ostal v šoli, jaz pa sem se s kolesom na hitro odpeljal domov in mojo šolsko torbo zamenjal za kitaro, saj je sledila vaja big banda, kjer sem danes sodeloval kot kitarist.

Ob moji vrnitvi v šolo, sem se komajda prebil do "parkirišča" za kolesa, saj so včeraj maturantje prejeli rezultate mature in zato je v okolici šole potekalo vsesplošno proslavljanje izjemnega uspeha. Takšnega veselja se ne da opisati. Ne morete verjeti kaj vse so počeli. Ob glasnem vzklikanju in seveda tudi tukaj tradicionalnem piskanju piščavk, so hodili okrog in okrog, se vozili z avtomobili, na katerih so bila obešena spričevala (tako, da je lahko vsak videl kakšen uspeh so dosegli) in se zabavali. Morda mi bo najbolj v spominu ostalo to, da je eden izmed maturantov kar s "tempera barvami" poslikal svoj avto z napisi, ki so sporočali uspeh na maturi in se s pomočjo omenjenih napisov celo predlagal za deželnega kanclerja. No, po proslavljanju, ki smo se mu za kratek čas pridružili tudi mi, je sledila vaja big banda, ki smo jo preživeli ob preigravanju komadov, ki jih bodo igrali na maturanskem plesu.

S Philippom sva iz vadbene sobe odhitela proti najinim kolesom, kjer naju je že čakala Juli. Jaz sem svoje kolo opremil s vsemi možnimi torbami, na Philippov partljažnik pa je sedla Juli in odpeljali smo se proti domu. Tukaj nas je pričakalo glasno bobnenje bobnov, "žaganje" kitare in basa. Max je namreč malce ustvarjal in skupaj s sestrično Hano in njenim fantom preigraval različne komade. To pa ni bilo edino, kar nas je čakalo doma. Na mizi je že bilo kosilo. Jaz sem se odločil, da ga bom pojedel v kuhinji v zavetju pred truščem skupaj z Ulrike, Philipp in Juli pa sta se odpravila v sobo, saj se Juli ni počutila najbolje. Po krajšem počitku in koncu Maxove "vaje" smo s skupaj z Wiesijem, ki bil tudi danes v vlogi voznika, odpravili v kino. Tokrat malce bolj zgodaj, saj smo s seboj vzeli tudi Maxa, ki pa mora biti pred deseto uro zvečer doma (zanj velja enkrat že omenjeni zakon o "ponočevanju"). Ogledali smo si tretji del trilogije "The Hangover". Film ni bil slab, vse prej kot to, a vsi smo nekako pričakovali drugo zvrst. Pričakovali smo nekaj podobnega prejšnjim delom, ki so bili napoljnjeni z norčijami. Tretji del pa je za razliko od prvih dveh bolj kot ne akcijski film in vsebuje veliko manj žuriranja in ponočevanja. Vseeno nam ni bilo žal, da smo si ga ogledali. Nasmejani od komičnih scen smo se odpeljali proti domu. Tukaj sta se Juli in Philipp namenila v Philippovo sobo, kjer sta gledala film, jaz in Max pa sva se odločila pomagati Ulrike pri izkopavanju korenin drevesa na vrtu. Končali smo dokaj hitro, nato pa smo se v dnevni sobi pridružili Stefanu, ki je užival v miru petkovega večera. Vsi smo bili zadovoljni z idejo, da malce "polenarimo". Morda je le Ulrike nekajkrat poiskusila s tem, da bi pričeli s kakšno družabo igro, a ostali trije nismo bili preveč naklonjeni njenim idejam.

Tako smo prijeten večer preživeli vsak v objemu svojega naslanjača. Kmalu smo se odpravili spat, saj so nas danes (sobota) čakale še mnoge obveznosti, na naši obrazih pa je bila dobro vidna utrujenost, ki jo je povročil naporen teden. Pred nami je torej še zanimiv vikend, ki ga bomo izkoristili kar najbolje, saj je to moj zadnji vikend v Scheinfeldu.

                                                      Nisem bil edini na jutranjem teku

Aaa, medvedi!

Ja, prav ste prebrali. Obiskali so nas medvedi, ali pa bolje rečeno, mi smo obiskali njih. Ko je človek enkrat v takšni situaciji, da je tako blizu medvedu in se ima možnost podati še bliže in se ga celo dotakniti, se ne more upreti, da tega ne bi storil. Tako se tudi jaz nisem mogel upreti tej življenjski priložnosti in sem se jim (skupaj z Maxom in Ulrike) približal, se jih dotaknil in jih celo okusil... govorim seveda o medvedkih tovarne Haribo, ki ima sedež v bližini Scheinfelda. Brez skrbi, o tem bom "povedal" kaj več kasneje. Začnimo lepo na začetku.

Jutranji ritual je minil, kot ponavadi-vsakdanje. Tako sva s Philippom prispela do šole in tam pouk pričela z biologijo. Lahko ugibate katero snov smo predelovali danes. Verjetno ste uganili. Še vedno smo govorili o genetiki, s to razliko, da sem proti koncu ure opazil, da počasi stopamo v svet genetike, ki meni še ni poznan. Ravno zato sedaj nestrpno pričakujem naslednji teden, ko bomo imeli spet biologijo. Tedaj se bo namreč lahko pričelo odkrivanje novega znanja oz. nadgrajevanje znanja biologije. Sledila je prosta ura, ki sem jo kot običajno izkoristi za pisanje mojega nemškega dnevnika in počitek, medtem pa je Philipp dokončal svoj projekt pri fiziki. Po kratkem odmoru sta sledili dve uri matematike, kjer se je temperatura pred jutrišnjo kontrolno nalogo močno dvignila. Obe uri smo namenili utrjevanju snovi in različnim debatam o jutrišnjem "dan d-ju". Po matematiki smo preživeli uro ob zanimivih zgodbicah hladne vojne, ki nam jih je eno za drugo pripovedoval profesor zgodovine. No, da ne bi bilo vse tako lepo, smo morali te zgodbice nekako spraviti "na varno" v naše akte. Sledila je, tako kot vedno za zgodovino, geografija. Končno smo dokončali snov o Alpah, kar je bilo nujno potrebno, saj prihodnji teden sledi kontrolna naloga. Po geografiji je sledil odmor za kosilo. Sprva sva se s Philippom namenila v šolsko menzo, a sva ob pogledu na (pre)polno jedilnico spremenila načrte. S kolesom sva se odpravila v meni še neznan del mesta, v Siegiejevo okrepčevalnico. Tam sva si, v prazni gostilni, privoščila vsak svoj obrok. Zadovoljna s tem, da sva kosilo "izpeljala" tako dobro, sva se vrnila nazaj v šolo in se namenila k angleščini. Prvo uro angleščine smo preživeli ob Philippovem predavanju o pesmi posvečeni globalizaciji, ki sem jo omenil že prejšnji teden, drugo uro pa ob debati o "outsourcing-u".

Zunaj je danes močno sijalo sonce, zato smo se vsi odpravili domov, takoj ko je bilo to možno. Verjetno smo se doma tudi vsi najprej iz dolgih hlač preoblekli v kratke in se "transformirali" v poletni stil. Doma pa nisem ostal dolgo, saj smo se jaz, Max in Ulrike takoj odpravili proti tovarni Haribo bonbonov. Ko je človek enkrat v Scheinfeldu nikakor ne more izpustiti te priložnosti, da bi obiskal tovarno vsem dobro znanih Haribo medvedkov. Tja smo se odpravili z enim samim namenom, "oropati" industrijsko prodajalno. Po dobre pol ure vožnje in še nadaljne pol ure v trgovini nam je to tudi uspelo, saj smo v avto odnesli cele gore gumijastih bonbonov. Kaj naj rečem. Pripravite se, z menoj v Slovenijo prihaja tudi majhna pošiljka. Zadovoljni z nakupom, smo se odločili še za obisk najvišjega hriba v okolici. Tako smo se povzpeli oz. bolje rečeno zapeljali na hrib Schwanberg (474 m, kar je poudarjam najvišja točka daleč na okoli). Ogledali smo si prekrasen grajski park, naredili majnši obhod in se razgledali po okolici. Utrujeni, a zadovoljni smo se odpravili domov, kjer nas je, zakopan med matematičnimi zvezki, čakal Philipp. Preostanek dneva, ki ga ni ostalo ravno veliko, sem izkoristil za lenarjenje na terasi, tokrat tisti, ki je v senci hiše, saj je bilo na soncu danes prevroče. Philipp se je namenil k dedku po dodatne nasvete pri matematiki, Max se je odločil, da bo odšel v šolsko telovadnico igrat rokomet, Ulrike pa je odhitela po opravkih. Tako sem ostal sam, dokler ni domov iz službe prispel Stefan. Oba sva bila sestradana, zato sva si pogrela že pripravljeno večerjo in ob hrani in pogovoru pričakala ostale, ki so se nama nato pridružili.

Za razliko od prejšnjih dni sem se takoj po večerji pripravil do tega, da sem sedel za računalnik in pričel s pisanjem. Želim si namreč, da bi odšel zgodaj v posteljo in jutri tudi zgodaj ostal ter pred šolo odtekel še nekaj kilometrov jutranjega teka. Trenutno kaže, da mi bo morda celo uspelo (oditi kmalu v posteljo; o teku ne dvomim).Kakorkoli danes je bil prelep dan, ki nam ga je še dodatno polepšalo vreme. Tokrat smo doživeli res pravo poletje in upamo, da to ni bilo samo poletje za en dan.

No, jutri je petek. Naši načrti za popoldne in večer so že skovani, a vam jih še ne bom zaupal. Raje se bom opravičil, ker vam jih bom morda zaupal šele v soboto zjutraj. Ne držite me za besedo, morda pa mi uspe kaj napisati že jutri zvečer. Želim vam lep konec tedna. Naš konec tedna (moj zadnji konec tedna v Scheinfeldu) bo definitivno lep.

 

"Medvedji prijatelj"

                                                                   (Pre)velika izbira

                                                           Sončen dan na Schwanbergu

Nov dan, nova stran

Ja, tako je. Danes je nov dan in sledi nova stran mojega bloga. Komajda sem se pripravil, da sem sedel za računalnik, saj se danes spet ni zgodilo nič posebnega, poleg tega pa je zunaj končno sonce in sem se moral odreči nadaljnemu sedenju na terasi v objemu zadnji sončnih žarkov današnjega dne.

Kje naj začnem. Kot sem že rekel nič posebnega. Vsakodnevni ritem smo pričeli... vsakodnevno. Vstajanje, kopalnica, zajtrk, vožnja v šolo. Prvo uro nas je čakala matematika, kjer smo zopet ogromno časa porabili za pregledovanje domače naloge (dobro, da tega pri nas ne počnemo), preostanek ure pa je minil v znamenju utrjevanja snovi. Napetost pred petkovo kontrolno nalogo že močno narašča, kar ni bilo razvidno samo zjutraj, temveč tudi popoldne. No, o tem kasneje. "Lepo po vrsti, kot so hiše v Trsti." Po matematiki je sledila ura, ki smo se je vsi razveselili, prosta ura. Kot ponavadi sem jo izkoristil, da sem uredil še nekaj zadev za mojo osebno mapo izmenjave. Nekaj malega preostalega časa, pa sem namenil lenarjenju v sobi, ki je namenjena samo enajstemu razredu. Sledila je zgodovina in z njo novo odpiranje teme o hladni vojni. Priznati moram, da je to snov izredno zanimivo poslušati, predvsem zato, ker tukaj na drugo svetovno vojno gledajo malce drugače kot mi. Enako pa velja tudi za čas hladne vojne. Doživljajo ga bolj čustevno, saj so občutili veliko večje posledice, kot pa mi. Po razburljivi pripovedi o hladni vojni je sledila geografija, pri kateri smo nadaljevali s snovjo o Alpah. Teoretično je sledila ura nemščine, a sem izkoristil priložnost in sem se priključil petemu razredu, ki ga poučuje profesor Reus (moj "varuh"). No, nisem pa se izognil nemščini, saj smo tudi tukaj uro preživeli ob natančnem preučevanju tega, kako se sestavni načrt za zgodbo. Ure pri profesorju Reusu se mi vedno zdijo zanimive, še posebej pa so zanimive, ko sem z njim pri pouku petega razreda, saj imajo otroci tukaj vedno ogromno idej kako rešiti problem, ki jim ga zastavi. Pogosto pa se "pteošolci" radi tudi malce pogovorijo z menoj, saj sem za njih prava atrakcija. Ne morete si misliti, kako je eden izmed fantov iz omenjenega petega razreda postal ponosen, ko mu je profesor zadal nalogo, da mi vedno razloži kaj so počeli pri urah, kjer me ni bilo in kaj bomo počeli pri naslednji uri. Bodite brez skrbi, da to nalogo tudi vestno in z veseljem opravlja. Po tej prijetni uri v petem razredu pa sva se s profesorjem podala še k etiki v "mojega" enajstega razreda. Philipp je ta čas preživel pri religiji. Pri etiki smo še naprej predelovali snov o Sigmundu Freudu, ki mu tukaj očitno namenijo ogromno časa.

Kakorkoli, s Philippom sva preživela šolsko dopoldne in se odpravila domov na kosilo. K sreči danes nisva imela tako imenovanega "popoldanskega pouka" (tj. tistega pouka, ki sledi po odmoru za kosilo) in sva si lahko oddahnila, a ne za dolgo. Philipp je že takoj po kosilu pričel s pripravo jutrišnjega govornega nastopa za angleščino, nato pa je odšel k dedku na "inštrukcije" matematike. Kot sem že omenil, sta bila babica in dedek profesorja na tukajšnji gimnaziji in to Philipp zelo rad izkoristi za kakšne nasvete. Tudi Max ni dolgo ostal doma, saj je izkoristil sončno, a zaradi vetra vseeno malce hladno, popoldne in odšel na obisk k prijatelju. Tako sva z Ulrike ostala sama doma, a ne za dolgo, saj je k Ulrike na "inštrukcije" latinščine kmalu prišel Maxov sošolec. Tako sem ostal sam. Že omenjeno sončno popoldne sem izkoristil za malce daljši tek in raziskovanje okoliških vasi. Domov sem se vrnil prepoten in močno navdušen nad mojimi novimi odkritji v okolici Scheinfelda. Philipp je bil takrat že doma, saj sta ga babica in dedek, ki sem ju srečal na koncu naše ulice, pripeljala z avtom. Zalotil sem ga ravno, ko je "ropal" hladilnik. Zaželel sem mu dober tek in odšel v sobo, da se stuširam in preoblečem. Ko sem se vrnil v spodnje nadstropje, je že sedel v svoji sobi in s prijateljem iz višjega razreda nadaljeval z učenjem matematike. Malce sem posedel v kuhinji, nato pa sem, prvič odkar sem tukaj, "pridobil dovoljenje", da lahko pomagam pri pripravi večerje.

Z Ulrike sva se odločila za solato in ob pripravi le-te sem končno spoznal zakaj tukaj solata nikoli ni takšnega okusa kot pri nas (da ne bo pomote, solata je, tako kot tudi vse ostalo, izredno dobra). Nekateri ste verjetno že uganili. Tukaj solato ne pripravljajo s kisom, oljem in soljo. Ne, ne. Tukaj jo sicer pripravljajo na več načinov (najbolj pogost pri nas je z jogurtovim prelivom, ki je podoben tistemu iz McDonaldsa), danes pa se je "šefica kuhinje" odločila za naslednjega. Pripravila je preliv, ki je vseboval (pozor): malce česna, res čisto malo balzamičnega kisa, med in za konec še pomarančni sok. Tako sem končno spoznal, zakaj solata nikoli nima takšnega okusa, kot pri nas. Ampak zanimivo je, da je takšen preliv prav slasten. Ob krajšem pogovoru v kuhinji, ko sem omenil, da je to pri nas neobičajno in da mi pripravljamo solato z oljem, kisom in soljo, mi je Ulrike namenila strašen pogled in dejala: "Kaj? Ne dodate temu prelivu nič sladkega?!?" Tako sem spoznal še eno zanimivo razliko med slovensko in nemško kulturo. Pa ne samo solata, tudi druge jedi morajo biti malce sladke. Danes smo na primer za kosilo jedli pečenice ("Bratwürste"), pire krompir in kislo zelje... z ananasom! Tudi jaz sem najprej pogledal debelo, a po prvem grižljaju sem spoznal, da je kislo zelje z ananasom zelo okusno. Ulrike je dejala, da ne more biti samo kislo, da mora biti tudi malo sladko (kot reče ona: süßig).

Morda bi bilo prav, da se ob tej priložnosti dotaknem še obljubljene teme o prehranskih navadah, ki so me prav tako dodobra pretresle. Tukaj vsi namreč vedno malce malicajo. Običajen dan (glede prehrane) bi tukaj izgledal nekako takole. Zjutraj najprej zajtrk, ki sicer ni "velik obrok", a je vseeno kar konkreten. Že pri zajtrku si vsak pripravi še sendvič ali dva za v šolo, vzame še vsaj nekaj sladkega in pol litra pijače. Že po prvi šolski uri sledi prva majhna malica, ki jo ponavadi predstavlja polovica prvega sendviča. Po drugi šolski uri spet malica, tokrat je na vrsti preostali del sendviča. Po tretji šolski uri, spet malce malice. Običajno je sedaj na vrsti nekaj sladkega. Po četrti šolski uri, spet malica, ki jo predstavlja drugi sendvič. In ne boste verjeli, kaj sledi po peti šolski uri. Da, prav imate. Malica. Sedaj je na vrsti, vse kar je še ostalo. Po navadi so to različne vrste kolačev, piškotov in ostalih slaščic, ki se najprej zberejo na en kup, nato pa vsak vzame, kar si želi (velja, da je vse od vseh). In kaj sledi po šesti šolski uri? Ne, tokrat ni malice, temveč kosilo v šolski menzi, v mestni gostilni ali pa pri najbližjem kiosku s kebabom in hamburgerji. Sledita dve dolgi uri pouka, skozi katere se ponavadi moji sošolci prebijajo samo s pijačo, nato pa odhod domov. Doma sledi drugo kosilo, nato pa do poznega večera nič. No, ja nič. Tudi med poukom se teoretično ne je, a ta "nič" pomeni vse vrste manjših prigrizkov. Zvečer je na vrsti večerja, po večerji skorajda obvezna sladica, nato pa so vedno na voljo še prigrizki, če bi si kdo želel še kaj za pod zob. Torej bi lahko rekel, da tukaj vsakdan poteka v znamenju malice. Sedaj pa si predstavljajte odziv pri Heindlovih, ko sem dejal, da sta za mojo malico v šoli dovolj že eno jabolko in pa pijača. Še bolj strašen odziv pa je sledil, ko sem se odpovedal enemu od dveh kosil. Tako zvečer pri ali pa po večerji vedno poslušam s sarkazmom napolnjene stavke, v katerih Stefan izraža skrb zame. Predvsem mu ne gre v račun, kako pojem toliko manj kot oni, zraven pa skorajda vsak dan odtečem še nekaj kilometrov. Verjetno je njegovo začudenje približno tako veliko, kot je moje začudenje nad njihovim "malicanjem". No, kakorkoli. Vsak ima svoje navade in prav je tako. Nikakor se mi to "malicanje" ne zdi napačno, je pa zame predvsem zanimivo.

Pred tem krajšim esejem o prehrani sem ostali pri večerji, pa naj tam tudi zaključim. Po večerji je sledil krajši pogovor, nato pa smo odšli vsak v svojo sobo in se posvetili delu. Sedaj, ko sem pri koncu današnjega "dne na blogu", pa se bom verjetno, ker je še zgodaj, odpravil v dnevno sobo pred televizijski ekran k ostalim, ki so že zaključili s svojim delom. Z izjemo Philippa, ki se še vedno vztrajno prebija skozi labirinte matematike. Grem. Se "slišimo" jutri.

Ponovno torek

Hja, ponovno torek. Verjetno se sprašujete zakaj takšen naslov. Zanj sem se odločil, zato ker bi lahko rekel, da smo prejšnji torek prekopirali in ga danes "ponovili". No, ja povsem ga nismo ponovili, a večinoma je vse potekalo po ustaljenem torkovem ritmu.

Res pa je, da je že prva sprememba in popestritev dneva prišla na vrsto navsezgodaj zjutraj. Kot sem že včeraj zapisal v moje načrt za danes, sem se odpravil na jutranji tek. Vreme ni bilo najboljše, na vsake toliko časa se je na vzhodu prikazalo sonce, a z vsakim pretečenim kilometrom se je približevalo deževje. Pa ne samo vreme, tudi jaz nisem bil najboljše. Kljub včerajšnjemu zgodnjemu odhodu v posteljo, sem bil utrujen. Kako ne bi bil, ko pa je za menoj toliko dogodkov, da je moja glava (pre)polna lepih spominov. Ampak jutranji tek me je kot vedno zbudil in mi dal energije ter zagona za nov dan. Doma me je budna že čakala Ulrike, medtem ko so se ostali trije še trdno oklepali svojih postelj. Sledil je vsakodnevni ritual, ki vsebuje tuširanje, zajtrkovanje in odhod v šolo. Nič posebnega ne zjutraj, ne v šoli. Prvo uro sva s Philippom preživela vsak v svoji učilnici. Philipp pri religiji, jaz pa pri etiki, kjer smo nadaljevali s snovjo o Sigmundu Freudu, s katero smo pričeli prejšnjo uro. Sledila je ura biologije in nadaljnje predelovanje genetike in genetskega inženiringa. Biologija mi je še vedno precej zanimiva s tega stališča, da primerjam našo snov s tukajšnjo, saj smo omenjeni področji pri nas že predelali, pri sicer izbirnem predmetu - naravoslovje. Trenutno lahko brez težav ocenim, da se snov ne razlikuje niti v enem samem pogledu. Pratično sta si napa snov in tukajšnja snov identični. Po biologiji smo se odpravili k športni vzgoji. Danes se za razliko od prejšnjega tedna nismo napotili proti atletskemu stadionu, saj je vsake toliko časa padlo nekaj kaljic dežja, se nato zjasnilo in spet pričelo deževati. Dve uri smo preživeli v športni dvorani, pri skoku v daljino z deske, raznih akrobacijah z odrivno desko in obdojki na koncu ure. Sledila je angleščina in z njo celourno pregledovanje domače naloge, ki smo jo dobili včeraj. Tako kot prejšnji torek, sva tudi danes s Philippom imela odmor malce prej kot ponavadi (že po peti šolski uri). Privoščila sva si kosilo v šolski menzi, saj sva bila, zaradi malce bolj okrnjenega zajtrka, oba sestradana. Po kosilu pa fizika in predelovanje nove snovi po kontrolni nalogi, ki je moji sošolci še niso dobili nazaj. Nekako so se vsi razveselili, ko je profesor dejal, da jo bo prinesel verjetno šele v petek. Fiziki sta sledili še dve uri športnega seminarja, pri katerem trenutno organizirajo drugi skupni športni dan v tem šolskem letu. Zanj so odgovorni samo dijaki, pri delu pa jih nazdoruje, jim svetuje in pomaga profesor. Tako smo dve uri preživeli ob pregledovanju anket o priljubljenih športih, sprehodih okrog šole in označevanju prostora za različne aktivnosti ter debatiranju kako kaj izpeljati in kdo bo kje pomagal. Dejstvo, da so za športni dan zadolženi, ta trenutek najstarejši dijaki na šoli (dvanajsti razred oz. po naše četrti letnik je že končal s poukom in danes celo že z maturo) me je presenetilo. Če si podobno situacijo zamislim pri nas, lahko izrazim močan dvom v to, da bi se športni dan sploh izvedel oz. da bi se izvedel tako dobro, kot se tukaj po moji oceni bo, saj so vsi zelo delavni in polni idej.

Po šoli je sledil moj (deževni) odhod domov, Philipp pa se je namenil še k sošolcu, kjer so s prijatelji pričeli s skupnim učenjem matematike, saj v petek pišejo (mislim, da že omenjeno) kontrolno nalogo. Jaz sem se doma, utrujen, dobesedno sesedel na stol v kuhinji in opazoval Maxa, kako končuje z domačo nalogo za latinščino. Prav pri tem, ga tako rad občudujem, saj imajo tukaj latinščino za obvezen predmet v gimnaziji (gimnazija pa je tukaj od petega do dvanajstega razreda). Vedno znova in znova ga občudujem, kako obvlada vse glagole, spreganje, samostalnike, sklanjanje, pridevnike in nasploh vse. Ne morem si predstavljati kako bi bilo, če bi se moral še jaz učiti latinščino. Verjetno bi, ko bi to imel kot obveznost, to pač vzel kot še en predmet, a zdaj, ko to zame ni obveznost, si tega ne morem predstavljati. Naj rečem, da k sreči na naši gimnaziji nimamo latinščine. Popoldne se je končno zjasnilo. Jaz sem po končanem delu, ki sem ga moral opraviti danes malce poležal na terasi, Philipp pa se je odločil po dolgem času malce stopiti na rolko. Kmalu se je vrnil nazaj. Pa ne zato, ker mu ne bi šlo (malce sem ga opazoval in ugovotil, da kar obvlada), ampak zato ker se je že po nekaj minutah na balkonu pojavil na novo priseljeni sosed. Na njegovem obrazu pa bi s še takšno mero domišljije težko videl nasmešek, saj ga je močno motil hrup rolke. Philipp se ni obremenjeval s tem in je pospravil rolko, saj sva tako ali tako odšla na odbojko. Tam smo se danes imeli še boljše kot prejšnji teden. Maturantje so danes zaključili z vsemi "izpiti" in tako so mnogi prišli odigrat kakšno igro se malce sprostit in proslaviti dejstvo, da je matura za njimi. Sicer je že pozno, a mislim, da še vedno proslavljajo, saj Philippa, ki je ostal še v dvorani, še vedno ni domov. Tudi jaz bi rade volje še ostal, a sem bil preveč utrujen in lačen, zato sem se napotil domov. Tukaj me je na mizi že čakala (zaslužena) večerja. Z veseljem sem si jo "zdelal", nato pa sedel k Maxu pred televizijo. A tam nisem ostal dolgo, saj bi rad tudi danes malce prej odšel v "deželo počitka".

Kaj naj rečem. Bil je lep dan in všeč mi je, da bom tokrat res spoznal (oz. sem že spoznal) kakšen je vsakdan tukaj v Scheinfeldu. Lansko leto, ko smo s sošolci tukaj preživeli en teden, nisem imel te priložnosti, saj je navada, da se družina tisti teden povsem prilagodi gostu. Tokrat pa sem postal povsem običajen član družine za tri tedne in všeč mi je, da mi pustijo, da sem samostojen in da jim pomagam pri različnih opravilih, skratka da sem enak njim. Omenjena samostojnost me je ravno danes presenetila, saj sem opazil, da nisem več tisti, ki caplja za Philippom in ga po vsaki uri sprašuje kaj sledi in v kateri učilnici, ga popoldne sprašuje kaj bova počela itd.. Ne več. Opazil sem, da se ravnam samostojno (si sam najdem delo, zaposlitev, v šoli nisem več "izgubljen",...), kar me izredno veseli. 

Preden sem pričel s pisanjem tega današnjega dela bloga me je bilo strah. Strah me je bilo, da mi bo prvič odkar sem tukaj zmanjkalo "dnevnega materiala" in bom moral poseči po kakšni izmed tem, ki se mi zdijo zanimive in bi jih rad opisal tudi vam, tukaj na blogu. Sedaj, ko pišem ta zaključek, pa lahko mirno rečem, da je bil strah odveč. Očitno se nam tudi v običajnem dnevu zgodi dosti lepih stvari, da bi lahko o njih le pisal in pisal. In mislim, da je tako tudi prav. No, ne bom več razpredal, saj v tišini večera poleg televizije iz spodnjega nadstropja slišim še nekoga. Posteljo. Slišim jo kako me kliče k sebi. Nimam več moči, da bi se ji upiral, zato se kar bom odpravil na potovanje v sanje. Do jutri nasvidenje.

Tih deževen dan

Ah, ja, danes se tolažim s pregovorom, da po vsakemu dežju posije sonce, čeprav nam kljub malce bolj "kislemu" vremenu nič ne manjka.

Včerajšnji zgodnji odhod v posteljo se je izkazal za potezo tedna, če ne morda meseca, saj sem se zjutraj zbudil spočit in pripravljen na nov dan. Ostali so se za razliko od mene "vlekli" po hiši. Prvič od kar sem tu se mi je zgodilo, da sem bil prvi moški, ki je uspel zapustiti posteljo (Ulrike je izven konkurence, saj vsak dan vstane zelo zgodaj in je tista, ki skrbi, da slučajno kdo izmed nas ne bi zaspal). Kaj naj rečem, vse je enkrat prvič. Ampak moje veselje ob dvojnem "zmagoslavju" (bil sem prvi in še spočit) so malce pokvarili oblaki, ki so zakrivali nebo nad Scheinfeldom. Dejstvo, da so to le oblaki in ne pada dež me je takoj spravilo v malce boljšo voljo, saj se tukaj lahko oblaki kaj hitro umaknejo in pojavi se sonce.

Za spremembo sva se s Philippom po jutranjem ritualu odpravila v šolo z avtom. Seveda nama ni preostalo drugega kot pričeti s poukom. Kar takoj, za dobro jutro, pa sta naju čakali dve uri angleščine. Ne vem ali naj vam sploh opisujem pač vsakdanji dve uri angleščine, pri katerih smo se podali v svet slovnice. Mislim, da vas kakšni posebni detajli ne zanimajo. Po angleščini je bila na sporedu umetnost, kjer sem doživel kar precejšen šok. "Obdelovali" smo temo dizajna. Ne boste verjeli, kaj smo počeli. Vsak je moral prinesti svoj "lupilec" krompirja, nato pa smo jih preučevali z vidika dizajna (kateri je bolj praktičen, lepši, privlačen, razumljiv,...). Za lupljenje krompirja in dobesedno razstavljanje "lupilcev" smo porabili eno (običajno ne šolsko!) uro. Si predstavljate v kakšne detajle smo se spuščali? No, vsaj kormpir smo lahko na koncu skuhali in ga pojedli. Do konca umetnosti smo se ukvarjali še s tem v katero obdobje spadajo različni kosi pohištva, ki nam jih je profesorica pokazala na slikah. Tako kot "lupilce" smo tudi pohištvo predebatirali do potankosti. Po umetnosti je sledila socialna vzgoja, pri kateri je bil edin pretresljiv dogodek ta, da je moral Philipp pred tablo (saj veste, vsako uro je nekdo nenapovedano na vrsti za ustno oceno). Ne boste verjeli, kaj vse je (z našo pomočjo) izvlekel iz sebe, kljub temu, da se ni učil. Res, neverjetno. Po tem prvem "pretresu" pa smo uro mirno pripeljali do konca.

Po koncu ure je sledila razveseljiva novica, da danes biologija odpade. Tako smo imeli dve uri časa pred seminarjem fizike ali po naše rečeno nekakšnimi vajami iz fizike. Ti dve uri smo izkoristili za nekaj malega dela in počitek, nato pa smo se napotili proti fiziki. Vaje iz fizike spadajo v tisti sklop ur, ki jih mora dijak pridobiti dodatno (omenil sem jih že pri big bandu), a pri njih vseeno dobi oceno. Tako je Philipp že včeraj napravil načrt kaj bo danes delal (vsak dijak namreč pripravlja svoj poiskus, ki si ga mora izmisliti sam in ga izpeljati sam). Ob prvem sestavljanju vezja za elektromotor pa je sledil šok. Philipp je doma iz Stefanove delavnice vzel napačno žico in ker jo je nujno potreboval, jaz pa sem bil na vajah prostovoljno (drugače bi lahko bil že doma), sem se po dežju hitro odpravil na drugo stran mesteca po žico. Z Ulrike, ki svoje delo opravlja kar doma (Ulrike je prevajalka), sva neštetokrat prebrskala vse predale in police, a nisva našla prave žice. S tistim, kar sva našla (in definitivno ni bilo pravo), sem se napotil nazaj proti šoli. Ob mojem prihodu v šolo sem bil malce poklapan, saj nam ni uspelo rešiti problema, medtem ko se mi je Philipp sumljivo smejal. Malce pred mojim prihodom v šolo je namreč našel pravo žico in delo se je lahko nadaljevalo. Ob elektromotorjih, vezjih in digitalnih ampermetrih sva pretrpela naslednji dve uri. Kaj dve uri, tri ure, saj naju profesor ni izpustil domov, kljub temu, da sva z delom pričela štirideset minut pred pričetkom vaj in običajno profesorji to upoštevajo.

Mokra od dežja, saj sva pot domov prehodila brez dežnikov, in utrujena sva si doma skupaj z Maxom in Ulrike privoščila kosilo. Naše deževno popoldne pa je minilo v znamenju domačih nalog. Jaz sem najprej dokončal nemški dnevnik za včerajšnji dan, nato pa sem se odločil pomagati Maxu in Philippu pri domačih nalogah. Preostanek popoldneva sem preživel ob sproščanju in lenarjenju. Nekako lahko rečem, da se je deževen dan izkazal za izjemno priložnost, da se malce spočijemo. Ob klepetu v kuhinju smo pričakali Stefana, nato pa še Maxa, ki se je imel še uro klavirja in si privoščili zasluženo večerjo.

Večer smo zaključili v prijetnem vzdušju s pogovorom o Sloveniji in Nemčiji ter kartanjem. Spoznal sem, da je z vsakim novim dnem Maxovo zanimanje za Slovenijo in naš jezik vse večje in to mi je všeč, saj zelo rad povpraša o čem, kar ga zanima, jaz pa mu z veseljem odgovorim, pokažem kakšno sliko ali pa kar zemljevid. Tako sva do danes že vzela kar nekaj "lekcij" slovenskega jezika in geografije. O kartanju pa ne bom preveč razpredal, saj mi nekako ne gre najbolje od rok. Uturjen, a zadovoljen se bom odpravil spat, saj bom jutr vstal malce bolj zgodaj in opravil jutranji tek pred šolo. Tukaj mi tega še ni uspelo storiti, medtem ko doma pogosto tečem pred šolo, saj mi tak tek prija, me prijetno zbudi in polepša vsaj začetek dneva, če ne celoten dan. Kdo ve, mogoče pa je tukaj kaj drugače. Mogoče bo jutrišnji dan zaradi jutranjega teka še lepši kot je. Odgovor na to bom(o) izvedeli jutri.