Verjetno se sprašujete na kaj se nanaša današnji naslov, saj sem že nekajkrat omenil, da imamo lepo vreme, da je vroče, itd.. Hja, v zadnji treh dneh smo poleg lepega vremena dobili še eno potrdilo, da je poletje definitivno tu. Poletje je, kot vsi vemo,vrhunec sezone piknikov in pa seveda žara, ki smo ga te dni dodobra ogreli. Tudi danes smo namreč del dneva preživeli ob dobrotah z žara. Tako bi lahko ta vikend poimenoval, kar "žarvikend" ali pa "grilvikend".
Po včerajšnjem dolgem potepanju v kinu in po kartanju pri Jonasu, sva si s Philippom definitivno želela počitka. Naj še enkrat poudarim želela, saj sva vedela, da se to ne bo izšlo. Jaz sem te načrte pokvaril z malce daljšim jutranjim tekom, Philippu pa se je zalomilo pri zajtrku, tako kot včeraj. Že včeraj sem si nastavil budilko na za vikend malce bolj zgodnjo uro, da bom lahko pred zajtrkom napravil malce daljšo "turo" kot ponavadi. Tukaj je vsepovsod, kamorkoli se odpravim, ravnina, zato sem se odločil, da smo to izkoristil in tekel malce dlje kot ponavadi. Doma bi se za malce daljši ravninski tek moral odpraviti kam drugam, saj v Zasavju med vsemi hribi težko najdeš kaj daljšo ravnino. Ko sem se zbudil so nebo nad mojim oknom, na moje veliko presenečenje, prekrivali oblaki. Moja jutranja napoved za današnje vreme ni bila najboljša, so pa oblaki vseeno pričarali prekrasno vreme za tek (ne prevroče in ne prehladno). Ob mojem prihodu na cilj (torej prihodu domov) so na terasi, danes brez senčnika in v jopicah, že čakali Philipp, Ulrike in Stefan. Maxa ni bilo več, saj je moral oditi v cerkev. Z veliko zagnjanostjo, saj smo vsi čutili, kar precejšnjo lakoto, smo "zdelali" vse dobrote na mizi. Po zajtrku je sledilo seveda delo, saj je bilo naše popoldne zapolnjeno z drugimi aktivnostmi.
Že malce čez poldne smo se odpravili k Philippovim starim staršem, ki sta pripravila kosilo za nas, Philippovo teto in njenega moža in njuno prijateljico. Na mizi so se kljub malce slabšemu vremenu, Scheinfeld je bil še vedno odet v oblake, pojavile dobrote z žara. Družinsko kosilo, ki se je s klepetom pošteno zavleklo v popoldne, je bilo izredno prijetno. Philippova stara starša sta namreč že bila v Sloveniji, saj je dedek poučeval na gimnaziji v Scheinfeldu in tako sta oba tudi sodelovala v "izmenjavi profesorjev". Tako sta mi z veseljem opisala vsa njuna doživetja, vsa prijateljstva, ki sta jih stkala z našimi profesorji in spomine iz vseh let poučevanja na gimnaziji. Ob tej temi pa tudi njuna prijateljica ni ostala ravnodušna in se je kaj kmalu vključila v pogovor, saj je bil prav njen mož tisti, ki je skupaj z gospo Marijo Holešek pričel z izmenjavo. Tako je vse tri prevzela nostalgija in iz njih so prihajale različne in izredno zanimive zgodbe, ena za drugo ter mnogi albumi s slikami iz Slovenije. Zelo smo si želeli, da bi še malce ostali, a morali smo se odpraviti proti domu, saj je moral Max, ki je bil od doma odsoten celotno dopoldne, postoriti še nekaj stvari za šolo. Naš načrt za popoldne pa je vključeval še obisk Thomannovega Summer Festa in ogled filma "Django Unchained" pri nas doma, v hišnem kinu. Thomann je namreč glasbena "veletrgovina" (verjetno najpomembnejša v Evropi, saj kupuje inštrumente ogromno glasbenikov), katera se nahaja dobre pol ure vožnje od Scheinfelda. Tam se je danes odvijalo več koncertov, razstav glasbil in obhodov skladišč ter trgovine, a zaradi številnih oblakov na nebu nad Scheinfeldom smo se odločili, da se ne odpravimo tja, saj ob dežju na prostem ne bi ravno uživali. Raje se bomo tja odpravili v enem izmed prihodnjih popoldnevov in si "spočili oči" na številnih inštrumentih, ki jih ta trgovina ponuja (tako jaz, kot tudi Philipp in Max uživamo, če lahko odidemo tja in preživimo popoldne ob preiskušanju in opazovanju najrazličnejših inštrumentov). Tako je v popoldanskem načrtu ostal le hišni kino. Najprej smo si vzeli nekaj časa za počitek, nato pa sta se nam pridružila še družinska prijateljica Andrea in njen sin. V nekaj sekundah se je Philippova soba (tam imamo največjo televizijo in "megasuper" zvočnike hišnega kina) prelevila v kino. Okna so bila zatemnjena, televizija prižgana, zvočnika "naviti" do konca, pijača in hrana na mizi. Lahko se je začelo. Naš kino je trajal kar slabe tri ure, saj je bil film dolg, a vseeno neverjetno zanimiv. Medtem ko smo preživeli tri ure v "kinu" pa se je zunaj povsem zjasnilo in ko smo odgrnili vse zavese je na nas zopet z vso močjo posijalo sonce. Izkoristili smo še preostanek popoldneva ali bolje rečeno večera, saj je bila ura že sedem, in se malce sprostili še na dvorišču.
Še en dan smo zaključili z izredno okusno večerjo, Ulrike pa nas je zopet presenetila z novim receptom sladice. Ob tem, ko sem zapisal še en dan (začetek prejšnjega stavka) sem se kar malce zamislil. Tukaj sem že en teden. Prejšnji teden tak čas, sem sedel v mojem naslanjaču pred računalnikom in pisal prve vtise. Malce me je strah, saj je prvi teden minil (pre)hitro. Upam, da te moje prve poletne avanture ne bo prehitro konec, saj res uživamo. No, kakorkoli, pred mano je nov dan in z njim nov teden. Odpravil se bom spat, saj sem precej utrujen. Sliši se neobičajno, a upam, da se bom med tednom (ko bomo imeli samo šolo) lahko malce naspal.
Se "vidimo" jutri, do takrat pa nasvidenje in prijeten začetek novega tedna.
nedelja, 9. junij 2013
Prva pestra sobota
Še eno jutro med vikendom in še enkrat pišem z rahlo zamudo, saj je bila tudi sobota, tako kot petek pestrna in naporna.
Po napornem petkovem večeru in celo zgodnjem jutru, smo si vsi trije "festivalovci" (jaz, Philipp in pa Juli, ki je prespala pri nas) privoščili dolg počitek. Naši nameni pa niso bili ravno uspešni. Malce pred deseto uro zjutraj sem se prebudil in slišal kako je skoraj celotna hiša budna. Poskusil sem še malce poležati in mogoče celo zaspati nazaj, a že v naslednjem trenutku je na moja vrata potrkala Ulrike in me povabila na zajtrk. Zbrani smo bili vsi, ne glede na to ali smo bili utrujeni ali ne. Sledil je zares obilen sobotni zajtrk in seveda kot vedno pri mizi prijeten pogovor, v katerem je največ besed naneslo na prejšnji večer. Pri zajtrku pa ni bila "nova" gostja le Juli, temveč tudi Maxov prijatelj. Prejšnji večer sta si tudi "otroka" (sicer sta stara trinajst let) privoščila malce pohoda po festivalu, a odšla kaj kmalu domov, saj tukaj velja prav poseben in zanimiv zakon.
Velja namreč, da so lahko otroci do šestnajstega leta starosti "zunaj" samo do desetih. Ko dopolniš šestnajst let se ta ura za "legalno ponočevanje " premakne do polnoči, ko pa dopolniš osemnajst let pa tako ali tako nisi več otrok in si tako rekoč "svoboden". Priznati moram, da me je tale zakon kar malce šokiral, a sem že po kratkem razmisleku ugovotil, da to mogoče sploh ni tako slaba ideja, saj lahko tako preprečijo marsikatero nevšečnost. Seveda pa je ponočevanje v spremstvu staršev ali pa ljudi, ki imajo posebej izdano pisno dovoljenje, da pazijo nate, dovoljeno. Morda velja še nekaj besed nameniti tudi tistim enormnim količinam piva, ki sem jih omenil že včeraj. Pozabil sem namreč dodati še dejstvo, da kljub ogromnim količinam piva, festival ni izgledal tako kot marsikatera prireditev pri nas, ko večina ljudji tekmuje kdo bo spil več, kdo bo bolj pijan in kdo bo izgledal bolj čudno. Ne, tukaj ni tako. Ljudje poznajo svoje meje in zato tudi pazijo, da ne popijejo preveč, kar je edino prav. Tako lahko k včerajšnjemu opisu festivala dodam še to, da kljub temu, da se na tukajšnjih festivalih popije ogromne količine alkohola, Nemci poznajo kulturo pitja, v pravem pomenu besede.
Kakorkoli, predem me je še enkrat zaneslo k festivalu sem ostal pri zajtrku. Po končani pravi jutranji pojedinji smo se odpravili vsak k svojemu delu. Stefan in Ulrike v trgovino, Max in njegov prijatelj k igricam, jaz sem se odpravil k pisanju, Juli in Philipp pa sta se odločila še za nekaj dodatnih ur spanja. Ker je bilo dopoldne krasno in močno obsijano s soncem (pri zajtrku smo potrebovali celo senčnik, saj bi bilo drugač že ob desetih zjutraj prevroče), se nisem dolgo zadržal ob pisanju in sem raje odšel na kratek tek. Ko sem se vrnil, je sledilo hitro tuširanje in pa začetek novega potovanja, proti Nürnbergu
Tja smo se odpravili samo jaz, Max, Philipp in Ulrike, ki se je res dobro pripravila na pot in pa ogled mesta. Potovali smo z vlakom, ki ga ni bilo. Hja, sliši se čudno ampak res je. Vozni red na internetu je bil namreč napačen in tako smo za slabo uro obsedeli na železniški postaji, čakajoč na naslednji vlak. Po slabi uri vožnje smo prispeli v Nürnberg in kar z železniške postaje odhiteli s podzemno železnico naprej. Najprej smo si ogledali staro mestno jedro, kjer smo lahko videli najstarejšo bolnišnico v mestu, cerkev sv. Lorenza, najstarejšo hišo v mestu, "Lepe vodomete", hišo Albrechta Dürerja in se ustavili na gradu, kjer smo imeli krasen razgled na mesto. Ker smo doma, zaradi poznega zajtrka izpustili kosilo, smo si v starem mestnem jedru privoščili tudi znamenite nemške klobasice. Po napornem krogu, ki smo ga naredili peš v strašni vročini, včeraj smo tukaj namreč doživeli pravo poletno vročino, smo se z mestnim avtobusom odpravili na drugo stran mesta, do Reichstagsgebäude, kar je bil tudi naš glavni cilj v Nürnbergu. Zakaj naš glavni cilj? Izrazil sem namreč željo, da bi si prihodnji vikend ogledali Dachau, saj moram za OIV (obvezne izbirne vsebine v šoli) napraviti še seminarsko nalogo o koncentracijskih taboriščih. Dogovorili smo se, da se bomo naslednji vikend odpravili v Dachau, že v naslednjem trenutku pa je Ulrike dodala, da moram potem prej videti še Nürnberg. Zakaj? Nürnberg, ki je bil med drugo svetovno vojno povsem (ampak res povsem) porušen med bombandiranjem (zato je tudi staro mestno jedro rekonstruirano in ni originalno), je bil center nacizma. Tukaj so ogranizirali največja in najpomembnejša zborovanja množic, ki so poslušale številne govore nacističnih voditeljev. V ta namen so v Nürnbergu tudi zgradili celoten kompleks stavb, stadionov, prostorov za taborjenje in parkov. Tako smo si ogledali celoten kompleks, ki je bi namenjen množičnim zborovanjem. Moram reči, da je kar malce neverjetno in srhljivo, kako veliko je vse skupaj in koliko ljudi se je tukaj lahko zbralo, predvsem pa je srhljivo dejstvo o tem, da se je tukaj pričela ena izmed večjih grozot v zgodovini. Po kratkem ogledu, smo hitro odhiteli na mestni tramvaj in nato prestopili na vlak proti Scheinfeldu.
Domov smo prispeli pozno popoldne, na terasi pa nas je, z vročim žarom, že čakal Stefan. Z veseljem smo si privoščili slastno večerjo, ki pa ni trajala dolgo. Kmalu sta namreč pred hišo parkirala Jonas (eden izmed petkovih "festivalovcev") in Wiesi (Stefan Wiesinger, pri katerem je pred kratkim tri tedne preživel naš Kevin). Odpravilo smo se v slabo uro (ker je vozil Wiesi, malce manj) oddaljeni kino, na ogled filma Fast&Furious 6. Za tiste, ki dvomite, še dodam, da ni bilo sploh debate, ogledali smo si ga sinhroniziranega v nemščino. Bil sem izredno zadovoljen s samim seboj, saj me sploh ni motilo, da je film v nemščini. Seveda nisem razumel čisto vsakega stavka do potankosti, a sem vseeno brez težav sledil poteku dogodkov in vsej akciji, ki je sledila. Priznati pa moram, da me je močno motilo, da je film sinhroniziran. Nikoli ne bom razumel kako lahko tukaj vse (filme, oddaje, serije,...) sinhronozirajo v nemščino. Enostavno je smešno ko igralec odpira usta, sliši pa se nekaj povsem drugega, predvsem pa je smešno to, da se ne sliši njegov glas. Film je bil vseeno super in nas je še dodatno razvedril. Po koncu smo se, pod izredno svetlim nebom (res za enajsto uro zvečer izredno svetlim) ina topel poletni večer, najprej odpeljali do prvega McDonaldsa, kjer sta si Philipp in Jonas privoščila pravo pojedino, nato pa k Jonasu domov. Tam smo kartali še pozno v noč oz. v zgodnje jutro. Sploh nisem vedel, da je že tako pozno (zgodaj). Ko sva s Philippom prišla domov, sta starša še vedno sedela pred televizorjem, Max pa je bil tam samo še fizično, saj je, uturjen od vsega, zaspal kar na sedežni garnituri.
Dobesedno "zdelani" od vsega smo se odpravili spat. Polni doživetji in pa načrtov za današnji dan smo popadali v postelje in odsanjali vsak v svoje sanje.
Cerkev sv. Lorenza v Nürnbergu
Del Reichstagsgebäude, centra nacizma v drugi svetovni vojni
Po napornem petkovem večeru in celo zgodnjem jutru, smo si vsi trije "festivalovci" (jaz, Philipp in pa Juli, ki je prespala pri nas) privoščili dolg počitek. Naši nameni pa niso bili ravno uspešni. Malce pred deseto uro zjutraj sem se prebudil in slišal kako je skoraj celotna hiša budna. Poskusil sem še malce poležati in mogoče celo zaspati nazaj, a že v naslednjem trenutku je na moja vrata potrkala Ulrike in me povabila na zajtrk. Zbrani smo bili vsi, ne glede na to ali smo bili utrujeni ali ne. Sledil je zares obilen sobotni zajtrk in seveda kot vedno pri mizi prijeten pogovor, v katerem je največ besed naneslo na prejšnji večer. Pri zajtrku pa ni bila "nova" gostja le Juli, temveč tudi Maxov prijatelj. Prejšnji večer sta si tudi "otroka" (sicer sta stara trinajst let) privoščila malce pohoda po festivalu, a odšla kaj kmalu domov, saj tukaj velja prav poseben in zanimiv zakon.
Velja namreč, da so lahko otroci do šestnajstega leta starosti "zunaj" samo do desetih. Ko dopolniš šestnajst let se ta ura za "legalno ponočevanje " premakne do polnoči, ko pa dopolniš osemnajst let pa tako ali tako nisi več otrok in si tako rekoč "svoboden". Priznati moram, da me je tale zakon kar malce šokiral, a sem že po kratkem razmisleku ugovotil, da to mogoče sploh ni tako slaba ideja, saj lahko tako preprečijo marsikatero nevšečnost. Seveda pa je ponočevanje v spremstvu staršev ali pa ljudi, ki imajo posebej izdano pisno dovoljenje, da pazijo nate, dovoljeno. Morda velja še nekaj besed nameniti tudi tistim enormnim količinam piva, ki sem jih omenil že včeraj. Pozabil sem namreč dodati še dejstvo, da kljub ogromnim količinam piva, festival ni izgledal tako kot marsikatera prireditev pri nas, ko večina ljudji tekmuje kdo bo spil več, kdo bo bolj pijan in kdo bo izgledal bolj čudno. Ne, tukaj ni tako. Ljudje poznajo svoje meje in zato tudi pazijo, da ne popijejo preveč, kar je edino prav. Tako lahko k včerajšnjemu opisu festivala dodam še to, da kljub temu, da se na tukajšnjih festivalih popije ogromne količine alkohola, Nemci poznajo kulturo pitja, v pravem pomenu besede.
Kakorkoli, predem me je še enkrat zaneslo k festivalu sem ostal pri zajtrku. Po končani pravi jutranji pojedinji smo se odpravili vsak k svojemu delu. Stefan in Ulrike v trgovino, Max in njegov prijatelj k igricam, jaz sem se odpravil k pisanju, Juli in Philipp pa sta se odločila še za nekaj dodatnih ur spanja. Ker je bilo dopoldne krasno in močno obsijano s soncem (pri zajtrku smo potrebovali celo senčnik, saj bi bilo drugač že ob desetih zjutraj prevroče), se nisem dolgo zadržal ob pisanju in sem raje odšel na kratek tek. Ko sem se vrnil, je sledilo hitro tuširanje in pa začetek novega potovanja, proti Nürnbergu
Tja smo se odpravili samo jaz, Max, Philipp in Ulrike, ki se je res dobro pripravila na pot in pa ogled mesta. Potovali smo z vlakom, ki ga ni bilo. Hja, sliši se čudno ampak res je. Vozni red na internetu je bil namreč napačen in tako smo za slabo uro obsedeli na železniški postaji, čakajoč na naslednji vlak. Po slabi uri vožnje smo prispeli v Nürnberg in kar z železniške postaje odhiteli s podzemno železnico naprej. Najprej smo si ogledali staro mestno jedro, kjer smo lahko videli najstarejšo bolnišnico v mestu, cerkev sv. Lorenza, najstarejšo hišo v mestu, "Lepe vodomete", hišo Albrechta Dürerja in se ustavili na gradu, kjer smo imeli krasen razgled na mesto. Ker smo doma, zaradi poznega zajtrka izpustili kosilo, smo si v starem mestnem jedru privoščili tudi znamenite nemške klobasice. Po napornem krogu, ki smo ga naredili peš v strašni vročini, včeraj smo tukaj namreč doživeli pravo poletno vročino, smo se z mestnim avtobusom odpravili na drugo stran mesta, do Reichstagsgebäude, kar je bil tudi naš glavni cilj v Nürnbergu. Zakaj naš glavni cilj? Izrazil sem namreč željo, da bi si prihodnji vikend ogledali Dachau, saj moram za OIV (obvezne izbirne vsebine v šoli) napraviti še seminarsko nalogo o koncentracijskih taboriščih. Dogovorili smo se, da se bomo naslednji vikend odpravili v Dachau, že v naslednjem trenutku pa je Ulrike dodala, da moram potem prej videti še Nürnberg. Zakaj? Nürnberg, ki je bil med drugo svetovno vojno povsem (ampak res povsem) porušen med bombandiranjem (zato je tudi staro mestno jedro rekonstruirano in ni originalno), je bil center nacizma. Tukaj so ogranizirali največja in najpomembnejša zborovanja množic, ki so poslušale številne govore nacističnih voditeljev. V ta namen so v Nürnbergu tudi zgradili celoten kompleks stavb, stadionov, prostorov za taborjenje in parkov. Tako smo si ogledali celoten kompleks, ki je bi namenjen množičnim zborovanjem. Moram reči, da je kar malce neverjetno in srhljivo, kako veliko je vse skupaj in koliko ljudi se je tukaj lahko zbralo, predvsem pa je srhljivo dejstvo o tem, da se je tukaj pričela ena izmed večjih grozot v zgodovini. Po kratkem ogledu, smo hitro odhiteli na mestni tramvaj in nato prestopili na vlak proti Scheinfeldu.
Domov smo prispeli pozno popoldne, na terasi pa nas je, z vročim žarom, že čakal Stefan. Z veseljem smo si privoščili slastno večerjo, ki pa ni trajala dolgo. Kmalu sta namreč pred hišo parkirala Jonas (eden izmed petkovih "festivalovcev") in Wiesi (Stefan Wiesinger, pri katerem je pred kratkim tri tedne preživel naš Kevin). Odpravilo smo se v slabo uro (ker je vozil Wiesi, malce manj) oddaljeni kino, na ogled filma Fast&Furious 6. Za tiste, ki dvomite, še dodam, da ni bilo sploh debate, ogledali smo si ga sinhroniziranega v nemščino. Bil sem izredno zadovoljen s samim seboj, saj me sploh ni motilo, da je film v nemščini. Seveda nisem razumel čisto vsakega stavka do potankosti, a sem vseeno brez težav sledil poteku dogodkov in vsej akciji, ki je sledila. Priznati pa moram, da me je močno motilo, da je film sinhroniziran. Nikoli ne bom razumel kako lahko tukaj vse (filme, oddaje, serije,...) sinhronozirajo v nemščino. Enostavno je smešno ko igralec odpira usta, sliši pa se nekaj povsem drugega, predvsem pa je smešno to, da se ne sliši njegov glas. Film je bil vseeno super in nas je še dodatno razvedril. Po koncu smo se, pod izredno svetlim nebom (res za enajsto uro zvečer izredno svetlim) ina topel poletni večer, najprej odpeljali do prvega McDonaldsa, kjer sta si Philipp in Jonas privoščila pravo pojedino, nato pa k Jonasu domov. Tam smo kartali še pozno v noč oz. v zgodnje jutro. Sploh nisem vedel, da je že tako pozno (zgodaj). Ko sva s Philippom prišla domov, sta starša še vedno sedela pred televizorjem, Max pa je bil tam samo še fizično, saj je, uturjen od vsega, zaspal kar na sedežni garnituri.
Dobesedno "zdelani" od vsega smo se odpravili spat. Polni doživetji in pa načrtov za današnji dan smo popadali v postelje in odsanjali vsak v svoje sanje.
sobota, 8. junij 2013
Samo da je petek
Dobro jutro, no ja v bistvu že dober dan, saj je ura že pol enih. Naj se vam še enkrat opravičim, ker včeraj nisem uspel zapisati vsega, kar sem doživel, saj bil je naporen teden in pa pester petek. V bistvu nisem uspel zapisati prav nič, tako da tudi z napovedanim "popoldanskim blogom" ni bilo nič.
Kakorkoli že naslov vam pove vse: "Samo da je petek!"
Dopoldne je minilo, kot še vedno do zdaj v znamenju šole. Prav tako jutro, ki smo ga prebrodili z vsakdanjo rutino, katero sedaj verjetno že poznate iz prejšnjih dni. No, danes je bila vožnja do šole nekoliko bolj napeta, saj sta bila Fabi in Philipp na koncu z živci pred kontrolno nalogo fizike, ki so jo pisali že prvo uro. Jaz sem to uro preživel z desetim razredom (pri nas je to drugi letnik). Pri biologiji so namreč pripravljali plakate na temo gozd, jaz pa sem imel tako priložnost, da sem se priključil skupinam in malce poklepetal z vsakim. Najdaljši pogovor sem imel seveda s profesorico, ki je bila zelo prijazna in tudi odprta za vsa vprašanja, ki so se mi porajala. Tako sva "predelala" marsikatero temo. No, učenci pa niso le pripravljali plakate za biologijo, saj so tudi oni včeraj pisali kontrolno nalogo, pri kemiji. Tako je ura minila tudi v znamenju poimenovanja ogljikovodikov in prav navdušen sem bil, ko sem jih lahko pomagal s svojim znanjem kemije. Sledila je prosta ura, ki sem jo preživel sam, saj so ostali še malce podaljšali reševanje fizike. Namenil sem jo pisanju nemškega dnevnika in počitku. Nato pa dve uri nemščine. Ne vem zakaj, a kljub številnim predmetom, ki mi tukaj niso ravno pri srcu (npr. "socialna vzgoja"), se mi nemščina zdi najbolj dolgočasna. Zdi se mi, da so tudi ostali takšnega mnenja, zato smo komaj prebrodili dve uri ob predelovanju nemških literatov in njihovih del. Čakala nas je še ena ura pred, tokrat malce bolj zgodnjim, odmorom za kosilo. Matematika. Zopet smo pol ure pregledovali domačo nalogo in nato reševali naloge s funkcijami. Kaj naj rečem, ustaljeno. Tudi pri tem predmetu se napetost počasi stopnjuje, saj moje sošolce v petek čaka kontrolna naloga, ki bo verjetno povzročila podoben "cirkus" kot fizika. Končno je sledil odmor za kosilo. S Philippom sva se odločila, da bova danes raje malce potrpela in nato jedla doma, zato sva malce poležala v sobi, ki je namenjena enajstemu razredu (tu imajo sedežne garniture, kuhinjo, računalnik, PlayStation, skratka luksuz; lahko bi si kaj takšnega ustvarili tudi pri nas). Sledili sta še zadji dve uri, ki pa jih ob petkih predstavlja vaja šolskega big banda (no, ja big banda... ni čisto pravi big band, saj lahko v njem najdete vse možne inštrumente). Tukaj velja, da mora vsak učenec narediti še štiri dodatne ure pouka na teden in lahko izbira med big bandom, zborom, dramskim krožkom, računalništvom, english conversation-om, itd.. Vaja pa ni bila običajna, saj je ravno včeraj ravnatelj, g. Munzert, praznoval svoj šestdeseti rojstni dan. Big band je igral na zabavi profesorjev, kjer so odigrali eno pesem, prav tako pa se je (na moje presenečenje) z eno pesmijo predstavil učiteljski pevski zbor, nad katerim sem bil navdušen. Si predstavljate deset naših profesorjev, kako pojejo večglasno? Sliši se interesantno in tudi je. Nastop zbora je bila po mojem mnenju izredno lepa in dobra poteza.
Po koncu big banda sva, kakor hitro sva lahko, odhitela domov, saj je bilo pred nama pestro popoldne. Najprej sva si privoščila kosilo, nato pa je Philipp odhitel po nakupih za "žarparty", ki smo ga organizirali pozno popoldne. Jaz sem uredil še nekaj obveznosti, pogledal na internet, kaj se kaj dogaja v Sloveniji, da ne bom povsem "izpadel" iz aktualnega dogajanja in nato odšel na kratek popoldanski tek. Ko sem se vrnil, so na terasi že sedele prijateljice Philippovega dekleta, Julie ali Juli, kot jo kličemo. Na hitro sem se stuširal in ko sem prišel na teraso so se že vsi zbrali. Preživeli smo krasno popoldne ob žaru, hrani, pijači in pogovoru. Philipp se je seveda izkazal s svojimi sposobnosti za peko, ostali pa smo se raje držali mize in pogovora. Zvečer smo se razšli, a le za nekaj minut, saj smo se kmalu spet sestali v Neustadtu, kjer te dni poteka vsakoletni mestni festival (Kerwa Fest). Opazil sem, da je pitje piva tukaj res prava folklora. V Neustadtu se je namreč zbralo vse, staro in mlado (mlado seveda nad šestnajst let, kar je tukaj starostna meja za nakup piva in vina). Res neverjetno, toliko stojnic z različnimi ponudbami, vrtiljakov, adrenalinskih naprav, šotorov s klopmi in mizami nisem videl še nikjer. Predvsem pa še nikjer nisem videl takšnih količin piva. Vsak obiskovalec namreč lahko najame pivski "krigel", v katerega se lahko natoči en liter piva, in potem cel večer samo nataka, pije, nataka, pije, nataka, pije,... Nisem mogel verjeti svojim očem. Naredili smo nekaj "krogov" po prizorišču, se za nekaj časa ustavili v enem izmed šotorov in malce posedeli ob glasbi, nato pa naredili še zadnji "krog" in preiskusili "Hišo smeha". Tu so nam nataknili očala, ki so nam pred nami pričarala "svet promilov", z njimi pa smo morali prehoditi hišo, ki je bila polna ovir. Lahko si predstavljate, da smo večkrat popadali na tla in se nismo znali rešiti. Tako smo se na nekaterih mestih porabili tudi po več deset minut, da smo se postavili nazaj na noge. Razigrani, zadovoljni in pa tudi precej utrujeni smo se nato odpravili domov.
Kot vidite je bil moj petek precej pester in naporen, ampak ni mi žal energije, ki sem jo porabil, saj si želim vsak dan tukaj izkoristiti kar se da najbolje in doživeti čim več. Ravno zato bo tudi danes pester dan. Vas zanima kaj vse bomo počeli, kaj vse se bo zgodilo in kakšni bodo moji občutki? Preberite jutri, saj danes definitivno ne bom imel časa, da vam poročam o vsem, kar se bo zgodilo.
Zdaj pa grem, v spodnjem nadstropju me vsi že nestrpno čakajo, da se odpravimo novim dogodivščinam naproti.
Družba na Kerwa Festu (Philipp, jaz, Jonas; Christl, Juli, Charlotte)
Ena izmed "ulic" na prizorišču festivala
Kakorkoli že naslov vam pove vse: "Samo da je petek!"
Dopoldne je minilo, kot še vedno do zdaj v znamenju šole. Prav tako jutro, ki smo ga prebrodili z vsakdanjo rutino, katero sedaj verjetno že poznate iz prejšnjih dni. No, danes je bila vožnja do šole nekoliko bolj napeta, saj sta bila Fabi in Philipp na koncu z živci pred kontrolno nalogo fizike, ki so jo pisali že prvo uro. Jaz sem to uro preživel z desetim razredom (pri nas je to drugi letnik). Pri biologiji so namreč pripravljali plakate na temo gozd, jaz pa sem imel tako priložnost, da sem se priključil skupinam in malce poklepetal z vsakim. Najdaljši pogovor sem imel seveda s profesorico, ki je bila zelo prijazna in tudi odprta za vsa vprašanja, ki so se mi porajala. Tako sva "predelala" marsikatero temo. No, učenci pa niso le pripravljali plakate za biologijo, saj so tudi oni včeraj pisali kontrolno nalogo, pri kemiji. Tako je ura minila tudi v znamenju poimenovanja ogljikovodikov in prav navdušen sem bil, ko sem jih lahko pomagal s svojim znanjem kemije. Sledila je prosta ura, ki sem jo preživel sam, saj so ostali še malce podaljšali reševanje fizike. Namenil sem jo pisanju nemškega dnevnika in počitku. Nato pa dve uri nemščine. Ne vem zakaj, a kljub številnim predmetom, ki mi tukaj niso ravno pri srcu (npr. "socialna vzgoja"), se mi nemščina zdi najbolj dolgočasna. Zdi se mi, da so tudi ostali takšnega mnenja, zato smo komaj prebrodili dve uri ob predelovanju nemških literatov in njihovih del. Čakala nas je še ena ura pred, tokrat malce bolj zgodnjim, odmorom za kosilo. Matematika. Zopet smo pol ure pregledovali domačo nalogo in nato reševali naloge s funkcijami. Kaj naj rečem, ustaljeno. Tudi pri tem predmetu se napetost počasi stopnjuje, saj moje sošolce v petek čaka kontrolna naloga, ki bo verjetno povzročila podoben "cirkus" kot fizika. Končno je sledil odmor za kosilo. S Philippom sva se odločila, da bova danes raje malce potrpela in nato jedla doma, zato sva malce poležala v sobi, ki je namenjena enajstemu razredu (tu imajo sedežne garniture, kuhinjo, računalnik, PlayStation, skratka luksuz; lahko bi si kaj takšnega ustvarili tudi pri nas). Sledili sta še zadji dve uri, ki pa jih ob petkih predstavlja vaja šolskega big banda (no, ja big banda... ni čisto pravi big band, saj lahko v njem najdete vse možne inštrumente). Tukaj velja, da mora vsak učenec narediti še štiri dodatne ure pouka na teden in lahko izbira med big bandom, zborom, dramskim krožkom, računalništvom, english conversation-om, itd.. Vaja pa ni bila običajna, saj je ravno včeraj ravnatelj, g. Munzert, praznoval svoj šestdeseti rojstni dan. Big band je igral na zabavi profesorjev, kjer so odigrali eno pesem, prav tako pa se je (na moje presenečenje) z eno pesmijo predstavil učiteljski pevski zbor, nad katerim sem bil navdušen. Si predstavljate deset naših profesorjev, kako pojejo večglasno? Sliši se interesantno in tudi je. Nastop zbora je bila po mojem mnenju izredno lepa in dobra poteza.
Po koncu big banda sva, kakor hitro sva lahko, odhitela domov, saj je bilo pred nama pestro popoldne. Najprej sva si privoščila kosilo, nato pa je Philipp odhitel po nakupih za "žarparty", ki smo ga organizirali pozno popoldne. Jaz sem uredil še nekaj obveznosti, pogledal na internet, kaj se kaj dogaja v Sloveniji, da ne bom povsem "izpadel" iz aktualnega dogajanja in nato odšel na kratek popoldanski tek. Ko sem se vrnil, so na terasi že sedele prijateljice Philippovega dekleta, Julie ali Juli, kot jo kličemo. Na hitro sem se stuširal in ko sem prišel na teraso so se že vsi zbrali. Preživeli smo krasno popoldne ob žaru, hrani, pijači in pogovoru. Philipp se je seveda izkazal s svojimi sposobnosti za peko, ostali pa smo se raje držali mize in pogovora. Zvečer smo se razšli, a le za nekaj minut, saj smo se kmalu spet sestali v Neustadtu, kjer te dni poteka vsakoletni mestni festival (Kerwa Fest). Opazil sem, da je pitje piva tukaj res prava folklora. V Neustadtu se je namreč zbralo vse, staro in mlado (mlado seveda nad šestnajst let, kar je tukaj starostna meja za nakup piva in vina). Res neverjetno, toliko stojnic z različnimi ponudbami, vrtiljakov, adrenalinskih naprav, šotorov s klopmi in mizami nisem videl še nikjer. Predvsem pa še nikjer nisem videl takšnih količin piva. Vsak obiskovalec namreč lahko najame pivski "krigel", v katerega se lahko natoči en liter piva, in potem cel večer samo nataka, pije, nataka, pije, nataka, pije,... Nisem mogel verjeti svojim očem. Naredili smo nekaj "krogov" po prizorišču, se za nekaj časa ustavili v enem izmed šotorov in malce posedeli ob glasbi, nato pa naredili še zadnji "krog" in preiskusili "Hišo smeha". Tu so nam nataknili očala, ki so nam pred nami pričarala "svet promilov", z njimi pa smo morali prehoditi hišo, ki je bila polna ovir. Lahko si predstavljate, da smo večkrat popadali na tla in se nismo znali rešiti. Tako smo se na nekaterih mestih porabili tudi po več deset minut, da smo se postavili nazaj na noge. Razigrani, zadovoljni in pa tudi precej utrujeni smo se nato odpravili domov.
Kot vidite je bil moj petek precej pester in naporen, ampak ni mi žal energije, ki sem jo porabil, saj si želim vsak dan tukaj izkoristiti kar se da najbolje in doživeti čim več. Ravno zato bo tudi danes pester dan. Vas zanima kaj vse bomo počeli, kaj vse se bo zgodilo in kakšni bodo moji občutki? Preberite jutri, saj danes definitivno ne bom imel časa, da vam poročam o vsem, kar se bo zgodilo.
Zdaj pa grem, v spodnjem nadstropju me vsi že nestrpno čakajo, da se odpravimo novim dogodivščinam naproti.
četrtek, 6. junij 2013
Spontan vsakdan
Pozdravljeni, spet jaz. Minil je še en dan in spet sedim pred računalnikom in zbiram misli, ki so se nabirale v moji glavi preko dneva. Ni tako lahko, kot se sliši, saj počasi pričenjam celo misliti po nemško. Vem, smešno, ampak resnično. Zalotil sem se, da celo pri teku, ko imam ogromno časa, da sem sam s seboj, razmišljam v nemščini. Kakorkoli, minil je še en dan in za nami so nova doživetja...
Zgodbo sedaj že dodobra poznate. Zjutraj smo vstali ob 7.15, tako kot sedaj že nekaj dni zapored, se stuširali ob glasni glasbi, ki me tokrat (na žalost) ni popolnoma zbudila, pojedli zajtrk, nato pa sva se s Philippom, v spremstvu Fabija in Jane, odpravila v šolo. Prva ura je minila v znamenju genetike, saj smo pri biologiji nadaljevali z včerjašnjo snovjo, še prej pa obvezno "spraševanje". Opažam, da dlje kot sem tu, več mojih sošolcev je na vrsti za ustno spraševanje, saj profesorji (kot sem že omenil) ocenjujejo vsako uro in to nenapovedano. Po biologiji smo imeli spet prosto uro in zopet sem jo izkoristil za pisanjem dnevnika v nemščini. Sledili sta dve uri matematike in že omenjenih čudnih kotnih funkcij, ampak počasi že razumem kaj sploh računajo (z vsako uro gre na bolje). Nadaljevali smo pri geografiji, kjer smo dokončali snov o Alpah in turizmu ter pri zgodovini, kjer smo čas zavrteli nazaj do konca II. svetovne vojne in spregovorili od delitvi Nemčije na dva dela. No, omenil sem konec, ki je bil sporen ravno pri današnji uri, saj se je celoten razred sprl s profesorjem, ker smo trdili, da se je vojna končala leta 1945, kar pa očitno ni res. Profesor je dejal, da naj bi se uradno končala šele leta 1990. Obljubim, da bom ta podatek ob prvi prilik preveril in vam sporočil, ali imajo tudi tukaj profesorji vedno prav, kot velja pri nas. Zaslužen odmor za kosilo na sončnem dvorišču šole je minil (pre)hitro. Vsi smo si z veseljem slekli puloverje, dvignili rokave kratkih majic in se malce "posončili", na pravzaprav precej vročem soncu. Tako vročih sončnih žarkov v letošnjem letu še nisem občutil. Moje črne kavbojke so kar gorele, na koži pa se sedaj, ko je že večer, že poznajo prve posledice odmora za kosilo. Upam, da je to znak, da poletje res prihaja oz. je že tu. Naš šolski del dneva smo zaključili z dvema urama nemščine, pri katerih smo poslušali nekaj predstavitev del, ki so jih pripravili naši sošolci. Priznati moram, da smo se vsi dolgočasili in le opazovali kdaj bo ura pokazala 15.40, da bomo lahko odšli domov. V bistvu so se nekateri kar težko premagovali, da niso malce zaspali, saj so nam po napornem tednu oči dobesedno "lezle" skupaj. Po koncu pouka sva se Philipp in jaz sestala še z g. Reusom, saj Philipp jutri prvo uro piše, že nekajkrat omenjeno, kontrolno nalogo iz fizike, zaradi katere se naše popoldanske aktivnosti dodobra spreminjajo, jaz pa sem zato potreboval nadomesto uro. G. Reus me je napotil k biologiji (deseti razred; to je v slovenščini drugi letnik), saj bom tam, na posebno povabilo profesorice, lahko sodeloval v skupinskem raziskovalnem delu.
Doma si danes nisem privoščil še enega kosila, saj sem še vedno občutil, da sem kar dobro sit še od prejšnjega, ki sem ga "zdelal" med odmorom za kosilo. Maxa ni bilo doma, saj je že ob dveh (še veste kje sva bila s Philippom ob dveh? Ravno sva končala z odmorom, pred nama pa sta bili dve uri pouka; oh, kako rad bi bil Maxov sošolec) odšel na letno kopališče. Tako je nenadoma padla ideja: "Greva na bazen." Ravno to opisujem tudi v naslovu in ravno to mi je najbolj všeč pri moji družini. Nikoli ne vem kaj me čaka. Sam sem sicer človek, ki rad naredi načrt za naslednji dan do potankosti in preračuna kako bo porabil sleherno minuto (seveda se vedno malce zalomi), tukaj pa danes še vedno ne vem kaj bo jutri. Pač bo normalen vsak dan, nato pa se bomo spomnili in ga obrnili na glavo. In to mi je res všeč! Na bazenu sva si izmenjala prostor z Maxom in njegovim prijateljem, saj sta že odhajala domov. Na hitro sva skočila v vodo in tam ostala naslednjo uro, nato pa pohitela v garderobo, saj naju je že čakala Ulrike (Philipp namreč ni imel veliko časa; saj veste jutri je na sporedu fizika). Popoldne si je Philipp rezerviral za učenje, jaz pa kot storim najraje, za šport. Odmaknil sem se malce v svoj svet in odtekel kar pošteno dolgo "turo". Kljub temu, da sem utrujen in, da sem se težko pripravil do teka, me je ta (kot vedno) zbudil, mi dal novih moči in zagona. Po sproščujočem popoldnevu smo imeli še večerjo na terasi (tudi to brez Philippa, saj se je skupaj s prijateljm učil... fiziko). Očitno je tale fizika res težka, upam, da mu bo uspelo pisati čim bolje.
Tako opevanega družinskega večera danes ni bilo. Res smo po večerji posedeli za kakšno uro in razgljabljali o slovenskih besedah in prehrambenih navadah, a nato hitro odšli vsak k svojemu delu. Kaj več o prehrani vam napišem v kakšnem izmed naslednjih dnevnikov, saj me je močno fasciniralo koliko in predvsem kako pogosto tu "malce malicajo". No, ostal sem pri delu. Jaz počasi končujem s pisanjem, Philipp je ravnokar zaključil z učenjem, Ulrike je pričela s pospravljanjem kuhinje, Stefan si "polepšuje" večer s smešnimi posnetki na internetu, Max pa trdo gara za šolo (no, ja iz njegove sobe slišim ... now, you are just somebody that I used to know... takoj za tem pa že nov "glasbeni hit"; vsak ima svoj način dela). Upam, da se imate tudi vi tako dobro in super, kot jaz. Kot lahko preberete vsak dan mi težko, zato bom odšel še malce v ta raj predem grem v posteljo.
Oh, morda še opravičilo za jutri. Saj veste, petek je. Ne vem, če bom uspel napisati vse kar sem doživel, zato lahko pričakujete, da boste prejeli okrnjeno "popoldansko različico" bloga. Kaj več o petkovem večeru, pa v sobotni "izdaji".
Zgodbo sedaj že dodobra poznate. Zjutraj smo vstali ob 7.15, tako kot sedaj že nekaj dni zapored, se stuširali ob glasni glasbi, ki me tokrat (na žalost) ni popolnoma zbudila, pojedli zajtrk, nato pa sva se s Philippom, v spremstvu Fabija in Jane, odpravila v šolo. Prva ura je minila v znamenju genetike, saj smo pri biologiji nadaljevali z včerjašnjo snovjo, še prej pa obvezno "spraševanje". Opažam, da dlje kot sem tu, več mojih sošolcev je na vrsti za ustno spraševanje, saj profesorji (kot sem že omenil) ocenjujejo vsako uro in to nenapovedano. Po biologiji smo imeli spet prosto uro in zopet sem jo izkoristil za pisanjem dnevnika v nemščini. Sledili sta dve uri matematike in že omenjenih čudnih kotnih funkcij, ampak počasi že razumem kaj sploh računajo (z vsako uro gre na bolje). Nadaljevali smo pri geografiji, kjer smo dokončali snov o Alpah in turizmu ter pri zgodovini, kjer smo čas zavrteli nazaj do konca II. svetovne vojne in spregovorili od delitvi Nemčije na dva dela. No, omenil sem konec, ki je bil sporen ravno pri današnji uri, saj se je celoten razred sprl s profesorjem, ker smo trdili, da se je vojna končala leta 1945, kar pa očitno ni res. Profesor je dejal, da naj bi se uradno končala šele leta 1990. Obljubim, da bom ta podatek ob prvi prilik preveril in vam sporočil, ali imajo tudi tukaj profesorji vedno prav, kot velja pri nas. Zaslužen odmor za kosilo na sončnem dvorišču šole je minil (pre)hitro. Vsi smo si z veseljem slekli puloverje, dvignili rokave kratkih majic in se malce "posončili", na pravzaprav precej vročem soncu. Tako vročih sončnih žarkov v letošnjem letu še nisem občutil. Moje črne kavbojke so kar gorele, na koži pa se sedaj, ko je že večer, že poznajo prve posledice odmora za kosilo. Upam, da je to znak, da poletje res prihaja oz. je že tu. Naš šolski del dneva smo zaključili z dvema urama nemščine, pri katerih smo poslušali nekaj predstavitev del, ki so jih pripravili naši sošolci. Priznati moram, da smo se vsi dolgočasili in le opazovali kdaj bo ura pokazala 15.40, da bomo lahko odšli domov. V bistvu so se nekateri kar težko premagovali, da niso malce zaspali, saj so nam po napornem tednu oči dobesedno "lezle" skupaj. Po koncu pouka sva se Philipp in jaz sestala še z g. Reusom, saj Philipp jutri prvo uro piše, že nekajkrat omenjeno, kontrolno nalogo iz fizike, zaradi katere se naše popoldanske aktivnosti dodobra spreminjajo, jaz pa sem zato potreboval nadomesto uro. G. Reus me je napotil k biologiji (deseti razred; to je v slovenščini drugi letnik), saj bom tam, na posebno povabilo profesorice, lahko sodeloval v skupinskem raziskovalnem delu.
Doma si danes nisem privoščil še enega kosila, saj sem še vedno občutil, da sem kar dobro sit še od prejšnjega, ki sem ga "zdelal" med odmorom za kosilo. Maxa ni bilo doma, saj je že ob dveh (še veste kje sva bila s Philippom ob dveh? Ravno sva končala z odmorom, pred nama pa sta bili dve uri pouka; oh, kako rad bi bil Maxov sošolec) odšel na letno kopališče. Tako je nenadoma padla ideja: "Greva na bazen." Ravno to opisujem tudi v naslovu in ravno to mi je najbolj všeč pri moji družini. Nikoli ne vem kaj me čaka. Sam sem sicer človek, ki rad naredi načrt za naslednji dan do potankosti in preračuna kako bo porabil sleherno minuto (seveda se vedno malce zalomi), tukaj pa danes še vedno ne vem kaj bo jutri. Pač bo normalen vsak dan, nato pa se bomo spomnili in ga obrnili na glavo. In to mi je res všeč! Na bazenu sva si izmenjala prostor z Maxom in njegovim prijateljem, saj sta že odhajala domov. Na hitro sva skočila v vodo in tam ostala naslednjo uro, nato pa pohitela v garderobo, saj naju je že čakala Ulrike (Philipp namreč ni imel veliko časa; saj veste jutri je na sporedu fizika). Popoldne si je Philipp rezerviral za učenje, jaz pa kot storim najraje, za šport. Odmaknil sem se malce v svoj svet in odtekel kar pošteno dolgo "turo". Kljub temu, da sem utrujen in, da sem se težko pripravil do teka, me je ta (kot vedno) zbudil, mi dal novih moči in zagona. Po sproščujočem popoldnevu smo imeli še večerjo na terasi (tudi to brez Philippa, saj se je skupaj s prijateljm učil... fiziko). Očitno je tale fizika res težka, upam, da mu bo uspelo pisati čim bolje.
Tako opevanega družinskega večera danes ni bilo. Res smo po večerji posedeli za kakšno uro in razgljabljali o slovenskih besedah in prehrambenih navadah, a nato hitro odšli vsak k svojemu delu. Kaj več o prehrani vam napišem v kakšnem izmed naslednjih dnevnikov, saj me je močno fasciniralo koliko in predvsem kako pogosto tu "malce malicajo". No, ostal sem pri delu. Jaz počasi končujem s pisanjem, Philipp je ravnokar zaključil z učenjem, Ulrike je pričela s pospravljanjem kuhinje, Stefan si "polepšuje" večer s smešnimi posnetki na internetu, Max pa trdo gara za šolo (no, ja iz njegove sobe slišim ... now, you are just somebody that I used to know... takoj za tem pa že nov "glasbeni hit"; vsak ima svoj način dela). Upam, da se imate tudi vi tako dobro in super, kot jaz. Kot lahko preberete vsak dan mi težko, zato bom odšel še malce v ta raj predem grem v posteljo.
Oh, morda še opravičilo za jutri. Saj veste, petek je. Ne vem, če bom uspel napisati vse kar sem doživel, zato lahko pričakujete, da boste prejeli okrnjeno "popoldansko različico" bloga. Kaj več o petkovem večeru, pa v sobotni "izdaji".
sreda, 5. junij 2013
Počasi padam v vsakdan
Verjetno mi ni potrebno posebej opisovati kako se je danes začel moj "vsakdanjik". Tisti, ki berete moj blog, sedaj verjetno že veste kako gre. Vstanem, se odpravim v kopalnico, kjer me spremlja glasna glasba, pojem zajtrk, nato se jaz, Philipp, Fabi in Jana (njiju v prešnjih dnevnikih nisem omenil, a sta najina zvesta spremljevalca do šole) skupaj "odkolesamo" do šole, nato pa se ustaljeni proces konča... (vsega lepega je enkrat konec).
Seveda zgornji pregovor v tem primeru ne drži, saj nam pri uri matematike ni bilo hudega. Presenetljivo smo kar pol šolske ure pregledovali nalogo, nato pa rešili še šest primerov. Ekspresno kaj? Trenutno so tukaj ravno pri kotnih funkcijah, ampak očitno pri neki čudni vrsti kotnih funkcij, saj kljub temu, da smo to pri nas že obravnavali, nimam pojma ne zakaj, ne kako, ne kje,... Po "driblanju" matematike je sledila moja prva prosta ura. Izkoristil sem jo in dokončal včerajšnji dnevnik v nemščini, ki ga pišem za mojo osebno mapo te izmenjave. Nisem bil edini, ki je imel polne roke dela, saj so ostali uro izkorisitili za učenje. Tukaj namreč nikoli ne veš kdaj boš na vrsti, da prideš pred tablo, profesorji pa najraje preverjajo znanje, ki smo ga pridobili pri prejšnji uri. Si predstavljate to pri nas? Jaz si ne. Kakorkoli, sledila je zgodovina in vračanje kontrolne naloge. Nadvse sem bil presenečen nad dejstvom, da se tukaj učijo samo o nemški zgodovini. Nam bi snovi o slovenski zgodovini verjetno zmanjkalo že po pol leta, potem pa bi tri leta in pol gledali v zrak in čakali, da se odkrije kaj novega v naši zgodovini. Kot se spodobi pa takoj za zgodovino še georafija in debatiranje o onesnaženju Alp ter reševanju te problematike. Da bi se malce odpočil od hitrih predavanj, sem peto in šesto uro preživel pri mojemu "varuhu", g. Reusu. Najprej sem se zopet pridružil petemu razredu, kjer smo obravnavali stavčne člene, nato pa nazaj v "moj" enajsti razred k pouku etike, medtem ko je bil Philipp pri uri religije. Hm, etika, ja vem, da se verjetno vsi najprej spomnite na osnovno šolo, ampak tukaj ni tako. Etika je predmet, kjer (vsaj sodeč po učbeniku, ki sem ga prelistal) obravnavajo etiko na sto in en način, približno dvajset strani je posvečenih filozofiji in približno dvajset strani psihologiji in sociologiji - skupaj! Ne morem si predstavljati, kako lahko v tako majhnem obsegu predelajo kaj (za nas) tako obsežnega. Verjetno psihilogijo in sociologijo komaj "povohajo". Etika pa ni posebna le v tem pogledu, temveč tudi v tem, da je bilo pri uri le deset dijakov, saj ta predmet obiskujejo le tisti, ki niso verni. Ob koncu ure smo seveda odhiteli na malico ali pa zgodnje kosilo, če hočete. Sledili sta še dve uri "english conversation-a". Sliši se nadvse zanimivo, še posebej po dveh urah angleščine, ki sem jih ta teden že preživel, ampak kmalu sem ugotovil, da je to eden izmed najboljši predmetov. Preživeli smo dve uri ob brskanju po internetu, glednju posnetkov na YouTubu in zbijanju šal na račun drug drugega.
Danes je torej šola minila, dokaj hitro, brez kakšnih večji pretresljivih dogodkov, doma pa naju je že čakalo kosilo, ki ga je pripravila skrbna mama, ki nas streže "od spredaj in od zadaj". Za danes planiran "beachvolley" je odpadel, zato sva se s Philippom posvetila vsak svojemu delu. Ker sem končal prej, sem Philippu pomagal zapisati še besedilo pesemi o globalizaciji, ki sem jo omenil že včeraj. No, prijetno sočno popoldne je Philipp preživel ob fiziki in biologiji, jaz pa sem še malce "polenaril". Nenadoma je bil pred vrati večer, z njim pa je tam stal tudi Stefan, ki se je vrnil iz službe. Kot ponavadi je sledila večerja. Ker tudi Philipp in njegovi sošolci že razmišljajo o maturi in študiju, tako kot mi, je pogovor nanesel na izbiro Philippove fakultete in kaj kmalu smo prešli na razlike v maturi in vpisih na fakulteto. Ne bi rad dolgovezil z vsemi možni razlikami, zato bi omenil samo eno, po mojem najpomembnejšo. Tukaj na maturi namreč ne pišejo vseh petih predmetov. Pišejo samo obvezna predmeta, to sta nemščina in matematika oz. angleščina (izbirajo med njima), ter enega izmed treh izbirnih. Ostala dva izbirna predmeta pa opravljajo le ustno. Ostale razlike pa so tako ali tako minimalne in birokratske, zato ne bom utrujal še z njimi. Družinski večer, o katerem tako rad napišem nekaj stavkov, saj mi je prirasel k srcu, je tokrat potekal na terasi, s Philippovo odsotnostjo (danes je namreč pridobil naziv: "Physiker"). Ampak kaj početi na terasi, ko pa nimamo televizije? Preprosto smo vzeli igro Scrable, dve plastenki Schwepss-a, Stefan pa si je privoščil viski in cigaro. O Scrablu pa ne bi izgubljal besed. Lahko si predstavljate kako je igrati Scrable po nemško, proti Nemcem! Seveda dvomov o zmagovalcu ni bilo, saj sem, s petimi točkami naskoka, (prepričljivo) zmagal jaz. Verjetno pa bo naslednja odigrana partija Scrabla pokazala, da je bila to le začetniška sreče. No, kakorkoli, do takrat pa imam status šampiona odprtega prvenstva Scrabla na Beaulieustrasse 10!
Bolj kot smo oddaljeni od ponedeljka, več obveznosti imamo, zato smo se, po koncu igre, hitro odpravili vsak k svojemu delu. Tako, sem danes uspel spisati dnevnik nekoliko prej in ga boste nekateri morda prebrali še danes. Verjetno boste opazili, da nisem priložil nobene slike. Vsak dan vam pač ne morem ponuditi tega luksuza, saj bi se preveč razvadili (morda ste se nekateri že).
Ob misli, da je ura šele nekaj čez desto, sem ugovotil, da mi prija dejstvo, da sem uspel "zliti vsa doživetja na ekran" prej kot ponavadi, saj si bom privoščil kakšno uro spanca več kot ponavadi. Škoditi mi tako ali tako ne more...
Seveda zgornji pregovor v tem primeru ne drži, saj nam pri uri matematike ni bilo hudega. Presenetljivo smo kar pol šolske ure pregledovali nalogo, nato pa rešili še šest primerov. Ekspresno kaj? Trenutno so tukaj ravno pri kotnih funkcijah, ampak očitno pri neki čudni vrsti kotnih funkcij, saj kljub temu, da smo to pri nas že obravnavali, nimam pojma ne zakaj, ne kako, ne kje,... Po "driblanju" matematike je sledila moja prva prosta ura. Izkoristil sem jo in dokončal včerajšnji dnevnik v nemščini, ki ga pišem za mojo osebno mapo te izmenjave. Nisem bil edini, ki je imel polne roke dela, saj so ostali uro izkorisitili za učenje. Tukaj namreč nikoli ne veš kdaj boš na vrsti, da prideš pred tablo, profesorji pa najraje preverjajo znanje, ki smo ga pridobili pri prejšnji uri. Si predstavljate to pri nas? Jaz si ne. Kakorkoli, sledila je zgodovina in vračanje kontrolne naloge. Nadvse sem bil presenečen nad dejstvom, da se tukaj učijo samo o nemški zgodovini. Nam bi snovi o slovenski zgodovini verjetno zmanjkalo že po pol leta, potem pa bi tri leta in pol gledali v zrak in čakali, da se odkrije kaj novega v naši zgodovini. Kot se spodobi pa takoj za zgodovino še georafija in debatiranje o onesnaženju Alp ter reševanju te problematike. Da bi se malce odpočil od hitrih predavanj, sem peto in šesto uro preživel pri mojemu "varuhu", g. Reusu. Najprej sem se zopet pridružil petemu razredu, kjer smo obravnavali stavčne člene, nato pa nazaj v "moj" enajsti razred k pouku etike, medtem ko je bil Philipp pri uri religije. Hm, etika, ja vem, da se verjetno vsi najprej spomnite na osnovno šolo, ampak tukaj ni tako. Etika je predmet, kjer (vsaj sodeč po učbeniku, ki sem ga prelistal) obravnavajo etiko na sto in en način, približno dvajset strani je posvečenih filozofiji in približno dvajset strani psihologiji in sociologiji - skupaj! Ne morem si predstavljati, kako lahko v tako majhnem obsegu predelajo kaj (za nas) tako obsežnega. Verjetno psihilogijo in sociologijo komaj "povohajo". Etika pa ni posebna le v tem pogledu, temveč tudi v tem, da je bilo pri uri le deset dijakov, saj ta predmet obiskujejo le tisti, ki niso verni. Ob koncu ure smo seveda odhiteli na malico ali pa zgodnje kosilo, če hočete. Sledili sta še dve uri "english conversation-a". Sliši se nadvse zanimivo, še posebej po dveh urah angleščine, ki sem jih ta teden že preživel, ampak kmalu sem ugotovil, da je to eden izmed najboljši predmetov. Preživeli smo dve uri ob brskanju po internetu, glednju posnetkov na YouTubu in zbijanju šal na račun drug drugega.
Danes je torej šola minila, dokaj hitro, brez kakšnih večji pretresljivih dogodkov, doma pa naju je že čakalo kosilo, ki ga je pripravila skrbna mama, ki nas streže "od spredaj in od zadaj". Za danes planiran "beachvolley" je odpadel, zato sva se s Philippom posvetila vsak svojemu delu. Ker sem končal prej, sem Philippu pomagal zapisati še besedilo pesemi o globalizaciji, ki sem jo omenil že včeraj. No, prijetno sočno popoldne je Philipp preživel ob fiziki in biologiji, jaz pa sem še malce "polenaril". Nenadoma je bil pred vrati večer, z njim pa je tam stal tudi Stefan, ki se je vrnil iz službe. Kot ponavadi je sledila večerja. Ker tudi Philipp in njegovi sošolci že razmišljajo o maturi in študiju, tako kot mi, je pogovor nanesel na izbiro Philippove fakultete in kaj kmalu smo prešli na razlike v maturi in vpisih na fakulteto. Ne bi rad dolgovezil z vsemi možni razlikami, zato bi omenil samo eno, po mojem najpomembnejšo. Tukaj na maturi namreč ne pišejo vseh petih predmetov. Pišejo samo obvezna predmeta, to sta nemščina in matematika oz. angleščina (izbirajo med njima), ter enega izmed treh izbirnih. Ostala dva izbirna predmeta pa opravljajo le ustno. Ostale razlike pa so tako ali tako minimalne in birokratske, zato ne bom utrujal še z njimi. Družinski večer, o katerem tako rad napišem nekaj stavkov, saj mi je prirasel k srcu, je tokrat potekal na terasi, s Philippovo odsotnostjo (danes je namreč pridobil naziv: "Physiker"). Ampak kaj početi na terasi, ko pa nimamo televizije? Preprosto smo vzeli igro Scrable, dve plastenki Schwepss-a, Stefan pa si je privoščil viski in cigaro. O Scrablu pa ne bi izgubljal besed. Lahko si predstavljate kako je igrati Scrable po nemško, proti Nemcem! Seveda dvomov o zmagovalcu ni bilo, saj sem, s petimi točkami naskoka, (prepričljivo) zmagal jaz. Verjetno pa bo naslednja odigrana partija Scrabla pokazala, da je bila to le začetniška sreče. No, kakorkoli, do takrat pa imam status šampiona odprtega prvenstva Scrabla na Beaulieustrasse 10!
Bolj kot smo oddaljeni od ponedeljka, več obveznosti imamo, zato smo se, po koncu igre, hitro odpravili vsak k svojemu delu. Tako, sem danes uspel spisati dnevnik nekoliko prej in ga boste nekateri morda prebrali še danes. Verjetno boste opazili, da nisem priložil nobene slike. Vsak dan vam pač ne morem ponuditi tega luksuza, saj bi se preveč razvadili (morda ste se nekateri že).
Ob misli, da je ura šele nekaj čez desto, sem ugovotil, da mi prija dejstvo, da sem uspel "zliti vsa doživetja na ekran" prej kot ponavadi, saj si bom privoščil kakšno uro spanca več kot ponavadi. Škoditi mi tako ali tako ne more...
torek, 4. junij 2013
Prvi sončni zahod
Končno, končno sonce... in z njim tudi višje temparature, kratki rokavi, kratke hlače, večerja na terasi. Že res, da se danes še ni prikazalo tisto pravo poletje, a se bo (menda) v prihodnjih dneh. Verjetno bi vsi najraje videli, da bi bilo to že jutri.
Prvi sončni žarki so nas razveselili že zjutraj, ko sva se s Philippom odpravljala v šolo, tokrat s kolesom. Bila je prav prijetna izkušnja in verjetno bi tudi to lahko uporabil doma, če seveda ne bi živel nekaj, kar konkretnih, vzponov stran od šole. Za pot v šolo tako porabiva slabih pet minut, se že navsezgodaj nadihava svežega zraka in spiva dlje (kar je najpomembneje). Pp "novemu" prihodu v šolo, pa vse sedaj nekako že ustaljeno (vem, da je bil danes šele moj drugi šolski dan tukaj, a vseeno se vse skupaj zdi, kot da bi to počel že celo večnost). Najprej srečanje s g. Reusom, dogovarjanje o mojem urniku, ki je bil danes enak kot Philippov, in nato pouk. Za dobro jutro najprej religija. Pouk, ki je, kot sem izvedel kasneje, vsem ostalim odveč in predvsem dolgočasen, je bil zame izredno zanimiv. Listanje po svetem pismu, branje različnih odsekov, njihova interpretacija in razlaga o temeljih vera so bili prava popestritev. Res pa je, da se bom verjetno do konca mojega bivanja tukaj naveličal tega, tako kot vsi ostali. Za zdaj pa lahko rečem, da je zanimivo spoznati tudi kaj novega. To sem zapisal predvsem zato, ker je bil danes dan, ko sem pri večini ur vedel več od vseh ostalih, saj smo pri nas že obravnavali snovi, ki so bile danes "na sporedu". Že pri naslednji uri (biologija), ko smo obravnavali genetiko in kloniranje sem bil daleč pred vsemi. Mogoče, če bi zbral malce več poguma bi celo dvignil roko, a saj veste, že tako nisi povsem prepričan v svoj odgovor, kaj šele, da bi pred celotnim razredom pričel po nemško razlagati s kakšnimi metodami vnašamo DNK na bakterijski plazmid in kateri encimi so kasneje prisotni. Verjetno vas je malo takih, ki ste opazili, da sem zapisal "dvignil roko". Da, prav ste prebrali. Tudi mene je dobesedno fasciniralo, da tukaj strogo velja pravilo, da moraš dvigniti roko, če želiš spregovoriti. Seveda to pravilo to velja tudi pri nas (vsaj moralo bi), a le uradno; kako pa to deluje v praksi, pa verjetno ni potrebno dodatno opisovati. Kakorkoli že, tukaj se tega strogo držijo.
Naše glave, napolnjene z genetiko, smo si odpočili pri športni vzgoji. In kaj smo počeli? Ne, nismo igrali nogometa ali pa odbojke, kot bi to storili pri nas, v stilu "lagano sportski". Približali smo se atletiki, natančeje šprintu, skoku v daljino (na peščeni podlagi, kot pravi atleti) in metu kopija. Verjetno se je ob zadni besedni zvezi marsikdo prijel za glavo, predvsem pa bi bili nad idejo navdušeni profesorji športne vzgoje. Tudi meni ideja o tem, da bomo metali kopije ni bila všeč, amapak izteklo se je presenetljivo dobro (brez ene same nesreče; če seveda spregledamo, da je Konstantin ob skoku v daljino pristal na robu "peskovnika"). Ne samo brez nesreče, tudi z velikim zadovoljstvom, saj si nisem nikoli predstavljal, da bom lahko poskusil kako je metati kopije. Še ena nova in zanimiva izkušnja.
Vrnili smo se v šolo in nadaljevali z "resnim poukom". Sledila je angleščina, še zadnja ura pred odmorom za kosilom, in z njo ista pesem kot včeraj. Debata o globalizaciji, ponavljanje obnove besedila, ki smo ga prebrali včeraj in za danes novo - slušno razumevanje. Že po nekaj stavkih posnetka, mi je pričelo jemati sapo. Verjetno vsi poznate posnetke slušnega razumevanja. Najprej malce glasbe, navodila, spet glasba, nato pa hrup avtomobilov, množice pešcev, prelaganja zelenjave na tržnici, zvok petk neke gospe, ki se slučajno spredhodi mimo mikrofona in mogoče (če imate srečo) tudi glas govorca, ki govori tako hitro, kot bi se mu mudilo na vlak. No, tega tukaj ni. Poslušali smo kristalno čist posnetek, govorec je govoril pravilno in počasno angleščino, o avtomobilih in gospeh s tržnice pa ne duha ne sluha. No, to pa ni vse... se še spomnite, ko sem govoril o strogem pravilu dviganja rok? To je ena skrajnost, druga pa je ta, da na šolskih klopeh med uro ležijo različne oblike malic, prigrizkov, vse možne vrste pijač in peciva. Ne samo, da je vse to na mizi, celo "javno" (pred očmi profesorice) se deli po razredu. Tako sem prvič doživel, da je ena izmed deklet med uro angleščine vzela rolado in nož, jo razrezala na koščke in pričela deliti naokrog. Naenkrat smo zaslišali profesorico kako razlaga pomen besede "corporation" s polnimi usti čokoladne rolade, medtem pa v rokah drži še vanilijevo. Si predstavljate? Verjetno ne.
Naš urnik je počasi prihajal k koncu in tako smo opravili še zadnjo uro fizike pred testom (indukcija, magnetno polje in relativnostna teorija). Nič kaj posebnega zame, za moje sošolce očitno velik napor, sodeč po strahu in kravalu pred petkovo kontrolno nalogo. Po napeti uri fizike, pa še dve uri, kot rečejo tu, seminarja. Tako kot verjetno vi, tudi jaz "nisem imel blage" kaj naj bi to bilo. Izkazalo se je, da sta to dve uri priprave na nadaljnje šolanje (izbira, vpis, matura, poklici, prošnje, življenjepis,...). Tako nekako to izgleda v teoriji, v praksi pa sta to dve uri sedenja v računalniški učilnici pogovarjanja o šolanju in pa popravljanja življenjepisov ter prošenj (ugotovil sem, da tukaj niti približno ne vedo kako se napiše prošnja v nemščini, mi pa smo to delali ravno to šolsko leto). No, da ne bom razlagal kako se samo gleda v zrak. Na temu t.i. "seminarju" sem doživel najlepši in najprijetnejši sprejem s strani profesorja do sedaj, pa nikjer nisem bil spregledan (vedno vljudno pozdravljen, obvezno izprašan o tem kako mi je ime, koliko časa bom tu,...). Profesorica mi je takoj namenila nekaj besed dobrodošlice, za razliko od drugih profesorjev razložila kaj trenutno delajo pri pouku, kaj bomo delali, me vprašala kako mi je ime, koliko časa bom ostal, kako se mi zdi tukaj,... Pa ne le to, tudi med poukom je večkrat pristopila do mene se pozanimala o mojih željah za študij in poklic ter mi celo svetovala kako in kaj, pa čeprav ne pozna šolskega sistema v Sloveniji (namen je bil dober). Skratka prijetna gospa, zato upam, da se bova v teh treh tednih še srečala in še o čem spregovorila.
Po koncu sva s Philippom "oddirkala" domov na kosilo. Popoldne je danes minilo v znamenju športa. Philipp in Max sta se posvetila šoli, mama urejanju okolice, jaz pa sem po hitro opravljenih obveznostih izkoristil prvi sončni dan in se malce "raztekel" po okoliških poteh. Takoj, ko sem se vrnil sva s Philippom odšla še na odbojko, kjer smo odigrali nekaj iger in malce posedeli ob pijači. Prijeten in (končno) sončen dan smo vsi skupaj zaključili z večerjo na terasi. Tako sem lahko kar med večerjo opazoval moj prvi sočni zahod v Nemčiji, neprecenljivo. Sledilo pa je seveda družinsko gledanje televizije. Sam doma nikoli ne najdem časa, da bi se zvečer zleknil v naslanjač in pogledal serijo ali pa dve, medtem ko tukaj to sploh ni stvar tega ali imaš čas. Enostavno se ve, da je po večerji na vrsti televizija in to mi je zelo všeč. Vsak večer je družinski večer in užitek je malce posedeti ob sladici, televiziji in klepetu.
Odločil sem se, da danes ne bom dolgovezil s kakšnim zaključkom o dežni kapljah, ki jih k sreči danes ni, ali pa zvokih v hiši. Utrujen sem, zato grem počasi spat.
Jutri je nov dan in novi pripetljaji so že na obzorju.
Prvi sončni žarki so nas razveselili že zjutraj, ko sva se s Philippom odpravljala v šolo, tokrat s kolesom. Bila je prav prijetna izkušnja in verjetno bi tudi to lahko uporabil doma, če seveda ne bi živel nekaj, kar konkretnih, vzponov stran od šole. Za pot v šolo tako porabiva slabih pet minut, se že navsezgodaj nadihava svežega zraka in spiva dlje (kar je najpomembneje). Pp "novemu" prihodu v šolo, pa vse sedaj nekako že ustaljeno (vem, da je bil danes šele moj drugi šolski dan tukaj, a vseeno se vse skupaj zdi, kot da bi to počel že celo večnost). Najprej srečanje s g. Reusom, dogovarjanje o mojem urniku, ki je bil danes enak kot Philippov, in nato pouk. Za dobro jutro najprej religija. Pouk, ki je, kot sem izvedel kasneje, vsem ostalim odveč in predvsem dolgočasen, je bil zame izredno zanimiv. Listanje po svetem pismu, branje različnih odsekov, njihova interpretacija in razlaga o temeljih vera so bili prava popestritev. Res pa je, da se bom verjetno do konca mojega bivanja tukaj naveličal tega, tako kot vsi ostali. Za zdaj pa lahko rečem, da je zanimivo spoznati tudi kaj novega. To sem zapisal predvsem zato, ker je bil danes dan, ko sem pri večini ur vedel več od vseh ostalih, saj smo pri nas že obravnavali snovi, ki so bile danes "na sporedu". Že pri naslednji uri (biologija), ko smo obravnavali genetiko in kloniranje sem bil daleč pred vsemi. Mogoče, če bi zbral malce več poguma bi celo dvignil roko, a saj veste, že tako nisi povsem prepričan v svoj odgovor, kaj šele, da bi pred celotnim razredom pričel po nemško razlagati s kakšnimi metodami vnašamo DNK na bakterijski plazmid in kateri encimi so kasneje prisotni. Verjetno vas je malo takih, ki ste opazili, da sem zapisal "dvignil roko". Da, prav ste prebrali. Tudi mene je dobesedno fasciniralo, da tukaj strogo velja pravilo, da moraš dvigniti roko, če želiš spregovoriti. Seveda to pravilo to velja tudi pri nas (vsaj moralo bi), a le uradno; kako pa to deluje v praksi, pa verjetno ni potrebno dodatno opisovati. Kakorkoli že, tukaj se tega strogo držijo.
Naše glave, napolnjene z genetiko, smo si odpočili pri športni vzgoji. In kaj smo počeli? Ne, nismo igrali nogometa ali pa odbojke, kot bi to storili pri nas, v stilu "lagano sportski". Približali smo se atletiki, natančeje šprintu, skoku v daljino (na peščeni podlagi, kot pravi atleti) in metu kopija. Verjetno se je ob zadni besedni zvezi marsikdo prijel za glavo, predvsem pa bi bili nad idejo navdušeni profesorji športne vzgoje. Tudi meni ideja o tem, da bomo metali kopije ni bila všeč, amapak izteklo se je presenetljivo dobro (brez ene same nesreče; če seveda spregledamo, da je Konstantin ob skoku v daljino pristal na robu "peskovnika"). Ne samo brez nesreče, tudi z velikim zadovoljstvom, saj si nisem nikoli predstavljal, da bom lahko poskusil kako je metati kopije. Še ena nova in zanimiva izkušnja.
Vrnili smo se v šolo in nadaljevali z "resnim poukom". Sledila je angleščina, še zadnja ura pred odmorom za kosilom, in z njo ista pesem kot včeraj. Debata o globalizaciji, ponavljanje obnove besedila, ki smo ga prebrali včeraj in za danes novo - slušno razumevanje. Že po nekaj stavkih posnetka, mi je pričelo jemati sapo. Verjetno vsi poznate posnetke slušnega razumevanja. Najprej malce glasbe, navodila, spet glasba, nato pa hrup avtomobilov, množice pešcev, prelaganja zelenjave na tržnici, zvok petk neke gospe, ki se slučajno spredhodi mimo mikrofona in mogoče (če imate srečo) tudi glas govorca, ki govori tako hitro, kot bi se mu mudilo na vlak. No, tega tukaj ni. Poslušali smo kristalno čist posnetek, govorec je govoril pravilno in počasno angleščino, o avtomobilih in gospeh s tržnice pa ne duha ne sluha. No, to pa ni vse... se še spomnite, ko sem govoril o strogem pravilu dviganja rok? To je ena skrajnost, druga pa je ta, da na šolskih klopeh med uro ležijo različne oblike malic, prigrizkov, vse možne vrste pijač in peciva. Ne samo, da je vse to na mizi, celo "javno" (pred očmi profesorice) se deli po razredu. Tako sem prvič doživel, da je ena izmed deklet med uro angleščine vzela rolado in nož, jo razrezala na koščke in pričela deliti naokrog. Naenkrat smo zaslišali profesorico kako razlaga pomen besede "corporation" s polnimi usti čokoladne rolade, medtem pa v rokah drži še vanilijevo. Si predstavljate? Verjetno ne.
Naš urnik je počasi prihajal k koncu in tako smo opravili še zadnjo uro fizike pred testom (indukcija, magnetno polje in relativnostna teorija). Nič kaj posebnega zame, za moje sošolce očitno velik napor, sodeč po strahu in kravalu pred petkovo kontrolno nalogo. Po napeti uri fizike, pa še dve uri, kot rečejo tu, seminarja. Tako kot verjetno vi, tudi jaz "nisem imel blage" kaj naj bi to bilo. Izkazalo se je, da sta to dve uri priprave na nadaljnje šolanje (izbira, vpis, matura, poklici, prošnje, življenjepis,...). Tako nekako to izgleda v teoriji, v praksi pa sta to dve uri sedenja v računalniški učilnici pogovarjanja o šolanju in pa popravljanja življenjepisov ter prošenj (ugotovil sem, da tukaj niti približno ne vedo kako se napiše prošnja v nemščini, mi pa smo to delali ravno to šolsko leto). No, da ne bom razlagal kako se samo gleda v zrak. Na temu t.i. "seminarju" sem doživel najlepši in najprijetnejši sprejem s strani profesorja do sedaj, pa nikjer nisem bil spregledan (vedno vljudno pozdravljen, obvezno izprašan o tem kako mi je ime, koliko časa bom tu,...). Profesorica mi je takoj namenila nekaj besed dobrodošlice, za razliko od drugih profesorjev razložila kaj trenutno delajo pri pouku, kaj bomo delali, me vprašala kako mi je ime, koliko časa bom ostal, kako se mi zdi tukaj,... Pa ne le to, tudi med poukom je večkrat pristopila do mene se pozanimala o mojih željah za študij in poklic ter mi celo svetovala kako in kaj, pa čeprav ne pozna šolskega sistema v Sloveniji (namen je bil dober). Skratka prijetna gospa, zato upam, da se bova v teh treh tednih še srečala in še o čem spregovorila.
Po koncu sva s Philippom "oddirkala" domov na kosilo. Popoldne je danes minilo v znamenju športa. Philipp in Max sta se posvetila šoli, mama urejanju okolice, jaz pa sem po hitro opravljenih obveznostih izkoristil prvi sončni dan in se malce "raztekel" po okoliških poteh. Takoj, ko sem se vrnil sva s Philippom odšla še na odbojko, kjer smo odigrali nekaj iger in malce posedeli ob pijači. Prijeten in (končno) sončen dan smo vsi skupaj zaključili z večerjo na terasi. Tako sem lahko kar med večerjo opazoval moj prvi sočni zahod v Nemčiji, neprecenljivo. Sledilo pa je seveda družinsko gledanje televizije. Sam doma nikoli ne najdem časa, da bi se zvečer zleknil v naslanjač in pogledal serijo ali pa dve, medtem ko tukaj to sploh ni stvar tega ali imaš čas. Enostavno se ve, da je po večerji na vrsti televizija in to mi je zelo všeč. Vsak večer je družinski večer in užitek je malce posedeti ob sladici, televiziji in klepetu.
Odločil sem se, da danes ne bom dolgovezil s kakšnim zaključkom o dežni kapljah, ki jih k sreči danes ni, ali pa zvokih v hiši. Utrujen sem, zato grem počasi spat.
Jutri je nov dan in novi pripetljaji so že na obzorju.
Večerja ob sončnem zahodu
ponedeljek, 3. junij 2013
Tudi tukaj moramo v šolo
Verjetno je naslov tega dela bloga marsikomu (predvsem kakšnemu sošolcu) pričaral nasmešek na obraz. Ja, tudi tukaj moram hoditi v šolo in biti prisoten pri pouku. Priznati pa moram, da mi ni težko, saj je urnik malce drugačen, predvsem pa je zame (zaenkrat še) zanimivo. Malce je podobno tistim prvim tednom v gimnaziji, ko smo vsi nestrpno pričakovali kaj se bo zgodilo naslednjo uro, kaj bomo delali, kaj novega in zanimivega bo povedal profesor. Tudi tukaj je podobno (vsaj zame, ostali pa se dolgočasijo v vsakdanu).
Kakorkoli že, moj dan se je danes pričel luksuzno, z budilko ob sedmih. Hm, ja vem, da ste nekateri verjetno zapustili svoje postelje še kasneje, ampak meni se vseeno zdi luksuzno, saj se moram doma za to, da ujamem prvo uro pouka, zbuditi ob pol sedmih. Res, da je le pol ure razlike, a še vedno je to neprecenljive pol ure, v kateri bom lahko užival tri tedne. Seveda sem, kot je v navadi, mirno pritisnil na "dremež budilke" in se zagledal v nebo skozi strešno okno. Kmalu je prišla še Ulrike, ki me je želela zbuditi, a bil sem že buden. Skozi vrata se je zaslišal za tako zgodnjo uro nenavaden zvok, slišal sem namreč kako nekdo napenja strune na kitari. Na krajšem izletu do kuhinje sem ugovotil, da je to Max, ki se je odločil, da bo vadil kitaro. Čas je neusmiljeno tekel, mene pa je v kopalnico pregnala glasba, ki se je razlegala iz obeh (spodnje in zgornje) kopalnic. Philipp je namreč usposobil hišni radijski sistem in jutranje urejanje smo preživeli ob glasbi (priznam, da se mi ideja zelo dopade in bi bila uporabna tudi doma, a kaj ko živim v bloku in sosedje verjetno ne bi bili ravno navdušeni nad tako glasno glasbo, kot je bila ta). Še vedno pa ni bilo videti konca sprememb v mojem vsakdanjiku. Takoj, ko sem prišel v kuhinjo me če na mizi čakal zajtrk (ki ga sicer nikoli med tednom, ampak res nikoli, ne jem). Očitno bom tukaj izboljšal prehrambene navade.
Pot od doma do šole je minila zelo hitro, pa ne zato ker bi bila kratka (kar sicer je), ampak zato ker je vozil Philipp (tudi on ima vozniški izpit s katerim lahko vozi v spremstvu staršev). Sledila so mnoga srečanja z že starimi znanci iz lanskega leta in številni objemi. Ob vsakem srečanju smo drug drugega povprašali kako smo, a to so bile le vljudnostne fraze, saj smo vsi vedno odgovorili, da dobro, nikoli bolje,... G. Reus, profesor, ki je tukaj "zadolžen" zame, je po našem jutranjem srečanju določil, da bom danes imel enak urnik kot Philipp, le s to izjemo, da bom uro biologije zamenjal z uro pri g. Reusu, kjer se bom predstavil v petem razredu. Tako smo pričeli z dvojno uro angleščine. Priznati moram, da sem bil močno presenečen, saj tukaj pouk angleščine poteka na (vsaj po mojem mnenju) precej nižjem nivoju kot pri nas. Dve uri sta minili v znamenju debat o globalizaciji in prevajanju iz angleščine v nemščino (to je bila precej zanimiva izkušnja). In kot da "blok ura" angleščine ni bila dovolj, sem izvedel, da bomo preživeli še "blok uro" umetnosti. Ampak, saj veste, ali je pri umetnosti še kdo kdaj trpel? Tudi tukaj jim pri umetnosti ni hudega. Ustvarjajo, uživajo, nekaj malega pa se tudi učijo (predvsem o interpretaciji umetnin). Philipp in njegovi sošolci so prejeli kontrolne naloge, ki so jih pisali pred 14 dnevi (pred njihovimi počitnicami), nato pa je sledilo ustvarjanje novih izdelkov. Nihče se ob ustvarjanju ni ravno pretegnil, jaz pa sem skupaj s profesorico, ki se ukvarja tudi z modnim oblikovanjem, sestavljal lutke za predstavitev novih kreacij. Verjetno si lahko mislite, da so bile lutke veliko bolj zanimive kot pa ustvarjanje in tako se je center dogajanja preselil v kot z lutkami, katere smo "obdelali" na vse možne načine (oblačili smo jih v naša oblačila, jih postavljali v najrazličnejše položaje, jim posojali modne dodatke,...). Zaključek dvojne ure umetnosti, pa nam je še dodatno popestril Philipp, saj je moral interpretirati sliko o kateri ni vedel prav nič (čeprav bi se moral pripraviti). No, to je bil dober prikaz kako iz nič z "blefiranjem" izvleči vse. Nasmejani smo se odpravili k pouku sociologije (ne vem, če bi lahko to prevedel ravno tako, je pa neke vrste sociologija). In zopet je sledilo vračanje kontrolnih nalog, ki so jih moji "novi sošolci" pisali pred počitnicami, po analizi kontrolne naloge pa je debata nanesla na volilni sistem v ZDA, njegove prednosti pomanjkljivosti in vse kar spada zraven, profesor ni pozabil omeniti niti afere Lewinsky. Čeprav je večkrat poudaril, da si tega ni potrebno zapomniti mislim, da je to edina stvar, ki je ostala v glavah večine prisotnih. Po tej uri sva s Philippom odšla vsak na svoj bojni položaj, on k biologiji, jaz pa v peti razred k g. Reusu. Tu sem se na kratko predstavil (delo mi je olajšal že Kevin, ki se je, ko je bil tu, predstavil v istem razredu) in nato sedel v klop. G. Reus mi je dodelil nalogo, da napišem esej, ki bo vseboval moj življenjepis in moje želje za prihodnost, ki sem ga dokončal šele doma, ko sva s Philippom zapustila šolo (oba presrečna, da popoldne nimava pouka). Sledilo je kratko kosilo, nato pa se je vsak zapičil v svoje delo (jaz sem odšel k eseju, Philipp k oblikovanju izdelka za umetnost, mama nazaj k njenemu delu-prevajanju). Ko je iz šole prišel še Max sva s Philippom brskala po internetu, da bi našla kakšno pesem o globalizaciji, ki jo bo prihodnji teden predstavil Philipp pri angleščini. Po težki naporih in skorajda urah smeha (ne boste verjeli kaj vse se najde na YouTubu, če vtipkaš "globalization song" ) smo se vsi trije odločili za naslednjo pesem ( http://www.youtube.com/watch?v=DvqxjZr79eE ) .
Ker je kočno prenehalo deževati sem se odločil, da popoldne raziščem še okolico, zato sem se odpravil ven na tek. Kljub nizkim stopinjam (tu je bilo popoldne le 13 stopinj celzija) je tek prijal, še bolj pa je prijal topel tuš ob vrnitvi domov. Pozno popoldne je minilo ob gledanju nemških tv-serij in čakanju na Stefanovo vrnitev iz službe, ta je namreč pomenila večerjo. Večerjo, ki je bila kot vse izredno dobra, smo hitro "pospravili", nato pa smo si vzeli malce časa, se zleknili na sedežno ganituro v Philippovi sobi in prižgali televizijo. Družinski večer ob sladici, ki je prispela še naknadno, in prijetnem pogovoru ter skupnemu pisanju Philippovega življenjepisa, se zdaj počasi končuje. Iz spodnjega nadstropja, kjer leži Philippova soba, se še vedno sliši zvok televizije, zato bom raje zaključil s pisanjem in se odpravil nazaj v mehko zavetje naslanjačev.
Tako sem preživel še prvi dan šole in sem že poln pričakovanj, kaj bo jutri. Skoraj prepričan sem, da se bo zgodilo vsaj nekaj zanimivega, kar bom lahko delil z vami. Do takrat pa nasvidenje.
Harry Potter
Kakorkoli že, moj dan se je danes pričel luksuzno, z budilko ob sedmih. Hm, ja vem, da ste nekateri verjetno zapustili svoje postelje še kasneje, ampak meni se vseeno zdi luksuzno, saj se moram doma za to, da ujamem prvo uro pouka, zbuditi ob pol sedmih. Res, da je le pol ure razlike, a še vedno je to neprecenljive pol ure, v kateri bom lahko užival tri tedne. Seveda sem, kot je v navadi, mirno pritisnil na "dremež budilke" in se zagledal v nebo skozi strešno okno. Kmalu je prišla še Ulrike, ki me je želela zbuditi, a bil sem že buden. Skozi vrata se je zaslišal za tako zgodnjo uro nenavaden zvok, slišal sem namreč kako nekdo napenja strune na kitari. Na krajšem izletu do kuhinje sem ugovotil, da je to Max, ki se je odločil, da bo vadil kitaro. Čas je neusmiljeno tekel, mene pa je v kopalnico pregnala glasba, ki se je razlegala iz obeh (spodnje in zgornje) kopalnic. Philipp je namreč usposobil hišni radijski sistem in jutranje urejanje smo preživeli ob glasbi (priznam, da se mi ideja zelo dopade in bi bila uporabna tudi doma, a kaj ko živim v bloku in sosedje verjetno ne bi bili ravno navdušeni nad tako glasno glasbo, kot je bila ta). Še vedno pa ni bilo videti konca sprememb v mojem vsakdanjiku. Takoj, ko sem prišel v kuhinjo me če na mizi čakal zajtrk (ki ga sicer nikoli med tednom, ampak res nikoli, ne jem). Očitno bom tukaj izboljšal prehrambene navade.
Pot od doma do šole je minila zelo hitro, pa ne zato ker bi bila kratka (kar sicer je), ampak zato ker je vozil Philipp (tudi on ima vozniški izpit s katerim lahko vozi v spremstvu staršev). Sledila so mnoga srečanja z že starimi znanci iz lanskega leta in številni objemi. Ob vsakem srečanju smo drug drugega povprašali kako smo, a to so bile le vljudnostne fraze, saj smo vsi vedno odgovorili, da dobro, nikoli bolje,... G. Reus, profesor, ki je tukaj "zadolžen" zame, je po našem jutranjem srečanju določil, da bom danes imel enak urnik kot Philipp, le s to izjemo, da bom uro biologije zamenjal z uro pri g. Reusu, kjer se bom predstavil v petem razredu. Tako smo pričeli z dvojno uro angleščine. Priznati moram, da sem bil močno presenečen, saj tukaj pouk angleščine poteka na (vsaj po mojem mnenju) precej nižjem nivoju kot pri nas. Dve uri sta minili v znamenju debat o globalizaciji in prevajanju iz angleščine v nemščino (to je bila precej zanimiva izkušnja). In kot da "blok ura" angleščine ni bila dovolj, sem izvedel, da bomo preživeli še "blok uro" umetnosti. Ampak, saj veste, ali je pri umetnosti še kdo kdaj trpel? Tudi tukaj jim pri umetnosti ni hudega. Ustvarjajo, uživajo, nekaj malega pa se tudi učijo (predvsem o interpretaciji umetnin). Philipp in njegovi sošolci so prejeli kontrolne naloge, ki so jih pisali pred 14 dnevi (pred njihovimi počitnicami), nato pa je sledilo ustvarjanje novih izdelkov. Nihče se ob ustvarjanju ni ravno pretegnil, jaz pa sem skupaj s profesorico, ki se ukvarja tudi z modnim oblikovanjem, sestavljal lutke za predstavitev novih kreacij. Verjetno si lahko mislite, da so bile lutke veliko bolj zanimive kot pa ustvarjanje in tako se je center dogajanja preselil v kot z lutkami, katere smo "obdelali" na vse možne načine (oblačili smo jih v naša oblačila, jih postavljali v najrazličnejše položaje, jim posojali modne dodatke,...). Zaključek dvojne ure umetnosti, pa nam je še dodatno popestril Philipp, saj je moral interpretirati sliko o kateri ni vedel prav nič (čeprav bi se moral pripraviti). No, to je bil dober prikaz kako iz nič z "blefiranjem" izvleči vse. Nasmejani smo se odpravili k pouku sociologije (ne vem, če bi lahko to prevedel ravno tako, je pa neke vrste sociologija). In zopet je sledilo vračanje kontrolnih nalog, ki so jih moji "novi sošolci" pisali pred počitnicami, po analizi kontrolne naloge pa je debata nanesla na volilni sistem v ZDA, njegove prednosti pomanjkljivosti in vse kar spada zraven, profesor ni pozabil omeniti niti afere Lewinsky. Čeprav je večkrat poudaril, da si tega ni potrebno zapomniti mislim, da je to edina stvar, ki je ostala v glavah večine prisotnih. Po tej uri sva s Philippom odšla vsak na svoj bojni položaj, on k biologiji, jaz pa v peti razred k g. Reusu. Tu sem se na kratko predstavil (delo mi je olajšal že Kevin, ki se je, ko je bil tu, predstavil v istem razredu) in nato sedel v klop. G. Reus mi je dodelil nalogo, da napišem esej, ki bo vseboval moj življenjepis in moje želje za prihodnost, ki sem ga dokončal šele doma, ko sva s Philippom zapustila šolo (oba presrečna, da popoldne nimava pouka). Sledilo je kratko kosilo, nato pa se je vsak zapičil v svoje delo (jaz sem odšel k eseju, Philipp k oblikovanju izdelka za umetnost, mama nazaj k njenemu delu-prevajanju). Ko je iz šole prišel še Max sva s Philippom brskala po internetu, da bi našla kakšno pesem o globalizaciji, ki jo bo prihodnji teden predstavil Philipp pri angleščini. Po težki naporih in skorajda urah smeha (ne boste verjeli kaj vse se najde na YouTubu, če vtipkaš "globalization song" ) smo se vsi trije odločili za naslednjo pesem ( http://www.youtube.com/watch?v=DvqxjZr79eE ) .
Ker je kočno prenehalo deževati sem se odločil, da popoldne raziščem še okolico, zato sem se odpravil ven na tek. Kljub nizkim stopinjam (tu je bilo popoldne le 13 stopinj celzija) je tek prijal, še bolj pa je prijal topel tuš ob vrnitvi domov. Pozno popoldne je minilo ob gledanju nemških tv-serij in čakanju na Stefanovo vrnitev iz službe, ta je namreč pomenila večerjo. Večerjo, ki je bila kot vse izredno dobra, smo hitro "pospravili", nato pa smo si vzeli malce časa, se zleknili na sedežno ganituro v Philippovi sobi in prižgali televizijo. Družinski večer ob sladici, ki je prispela še naknadno, in prijetnem pogovoru ter skupnemu pisanju Philippovega življenjepisa, se zdaj počasi končuje. Iz spodnjega nadstropja, kjer leži Philippova soba, se še vedno sliši zvok televizije, zato bom raje zaključil s pisanjem in se odpravil nazaj v mehko zavetje naslanjačev.
Tako sem preživel še prvi dan šole in sem že poln pričakovanj, kaj bo jutri. Skoraj prepričan sem, da se bo zgodilo vsaj nekaj zanimivega, kar bom lahko delil z vami. Do takrat pa nasvidenje.
Kolega
nedelja, 2. junij 2013
Zdaj pa zares
Sobotna noč je minila (pre)hitro in mirno. Malce utrujen še od prejšnjega dne in odkrivanja novih kotičkov Nemčije sem se skupaj z družino najprej odpravil na zajtrk, nato pa naravnost proti Scheinfeldu. Pred nami sta bili še dobri dve uri vožnje, ki sta mini dokaj hitro in predvsem v znamenju, te dni vsem dobro znanega, dežja. Bližje, ko smo bili cilju večjo napetost je bilo čutiti avtu.
Ker smo v Scheinfeld prispeli malce prezgodaj, smo se odločili še za kratko panoramo mesteca, tako da so tudi ostali šlani družine videli, kje sem že preživel en teden in kje bom preživel še tri tedne. Seveda panoramska vožnja Scheinfelda ni trajala kaj dlje kot 10 minut, zato smo kmalu prispeli do dvorišča hiše na Beaulieustrasse 10.
Že ob prvem pogledu proti vratom sem zagledal Ulrike, takoj za njo pa Philippa. Skočili smo si v objem, se pozdravili in na hitro izmenjali nekaj besed, nato pa sem jih seznanil z ostalimi člani družine. Kmalu sta do vrat prispela tudi Philippov mlajši brat Max in oče Stefan. Verjetno ni potrebno posebej omenjati tega, da so sledile minute spoznavanja med starši, nikakor nismo mogli mimo ogleda celotne hiše in seveda pogovora o novostih. Sledilo je tudi veselje ob odpiranju daril, ki smo jih prinesli za moje gostitelje. Skupaj smo pojedli še kosilo si izmenjali še nekaj besed, pogledov in objemov, nato pa so moji starši in sestra odšli nazaj proti Sloveniji, saj jih je čakala še dolga pot domov.
Začelo se je zares. Malce smo še posedeli, nato pa smo se odpravili pripraviti mojo sobo, posteljo in vse potrebno. S težkimi napori sem odprl moj kovček in se lotil zlaganja oblek (bolje rečeno odkrivanja kaj vse sem v soboto odnesel od doma). Po končanem raziskovanju in odkrivanju novih skrivnosti moje partljage sem se enostavno zleknil naslanjač v Philippovi sobi in si odpočil od dolgega potovanja. Tudi ostali se niso branili počitka, vsak nekje v svojem kotu, saj so šele včeraj prišli z dvotedenskih počitnic na Floridi (časovna razlika je vidno utrudila predvsem Maxa). Kmalu je sledilo dejanje imenovano prvi poiskus pisanja bloga. Verjetno lahko sklepate, da mi ni uspelo. Vse kar sem popoldne spravil iz sebe je bilo to, da sem odkril kako na tipkovnici spremeniti vse nemške črke v naše šumnike, poslal sem nekaj e-poštnih sporočil in raziskal svet Applovega računalnika, katerega so mi dodelili Heindlovi.
Prvi dan, prvi obiski, prve izkušnje. Zdaj lahko rečem "naši", so se odločili, da bomo odšli na kavo k njihovim prijateljem. Sicer jaz, Philipp in Max ne pijemo kave, a Philipp je izjavil, da je to edina dobra kava v Scheinfeldu (tudi edina, ki jo pije), zato sem se odločil, da bom tudi sam spil kakšno skodelico. Prispeli smo. Sprejel nas je izredno zanimiv (fotografski) par in njuna hčerka. Zakaj fotografski? Kar doma sta si uredila fotografski atelje. Za Christiana, ki je bil sošolec Philippovih staršev, je fotografiranje služba, medtem ko je fotografiranje za Rahel le hobi. Prav iz tega studija, ki mi ga je Rahel ponosno razkazala med našim obiskom, prihaja večina fotografij Adidasovih oblačil, ki jih vidimo v reklamnih revijah različnih trgovin. Priznati moram, da sem bil presenečen nad velikostjo in predvsem tehnično opremljenostjo studija. Le stoj in glej. Ob prijetnem druženju ob kavi in, kot me je poučila Rahel, za popoldne obveznemu pecivu smo preživeli krasno popoldne. Kmalu se je na mizi pred menoj pojavil prenosnik in že smo si ogledovali slike, ki sta jih na svojih potovanjih posnela Rahel in Christian. Priznati moram, da sta prepotovala velik del sveta in to ne sama, ampak skupaj s komaj dveinpolletno hčerko. Pravzaprav sta "prepotapljala" velik del sveta, saj je Rahel, ki sicer prihaja iz Švice, potapljaška inštruktorica. Po večurnem uživanju ob kavi, slikah, klepetu in pecivu smo se poslovili in odpravili še na hiter obisk k Philippovim starim staršem. Doživeli smo seveda prijeten sprejem. Pravzaprav sem bil presenečen, da se me je babica spomnila še od lanskega leta, saj sva se videla le enkrat (pa še to za zelo kratek čas). Nismo ostali dolgo, saj smo si vsi počasi želeli večerje in počitka. Doma smo se odpravili vsak v svojo sobo in se malce odpočili. Sam sem takrat končno uspel spisati pri del tega bloga, nato pa je sledila (pozna) večerja. Kljub temu, da nisem bil posebej lačen sem obljubil, da bom vsaj prisedel k mizi in malce poskusil. No, to pokušanje se je prelevilo v pravo pojedino, lahko si predstavljate. Prijeten klepet po večerji o načrtih za jutri se je kaj kmalu zaključil. Tudi tukaj imamo namreč jutri šolo.
Tako zdaj pišem in poslušam, kako se vse počasi umirja. Vesel sem, da je današnji dan minil tako kot je, saj sem že danes doživel mnogo prijetnih stvari. Od srečanja obeh družin, obiska pri Rahel in Christianu, obiska pri starih starših, pa vse do prijetnih majhnih trenutkov z družino.
Ne morem si kaj, da ne bi z vami delil tudi nekaj fotografij, ki sta jih posnela Rahel (www.rahelhabermeier.com) in Christian (www.christianhabermeier.de). Vzemite si čas in si jih oglejte, nekatere so res krasne.
Sedaj je počasi že vse tiho, iz kuhinje še prihaja zvok pospravljanja posode , iz Maxove sobe se vsake toliko časa sliši le še kakšen rahel premik, medtem ko Philipp uživa v svojem kraljestvu. Na strešnem oknu se pojavljajo vedno večje dežne kaplje, čeprav se je danes za nekaj časa celo pojavilo sonce in smo videli celo pravi poletni sončni zahod. Kakorkoli že, menda se bo vreme izboljšalo (do torka) in lahko bomo uživali v poletnih temperaturah.
Poln občutkov, misli in pričakovanj, kako bo jutri v šoli, se bom počasi odpravil spat.
Kaj naj rečem,... bis morgen!
Ker smo v Scheinfeld prispeli malce prezgodaj, smo se odločili še za kratko panoramo mesteca, tako da so tudi ostali šlani družine videli, kje sem že preživel en teden in kje bom preživel še tri tedne. Seveda panoramska vožnja Scheinfelda ni trajala kaj dlje kot 10 minut, zato smo kmalu prispeli do dvorišča hiše na Beaulieustrasse 10.
Že ob prvem pogledu proti vratom sem zagledal Ulrike, takoj za njo pa Philippa. Skočili smo si v objem, se pozdravili in na hitro izmenjali nekaj besed, nato pa sem jih seznanil z ostalimi člani družine. Kmalu sta do vrat prispela tudi Philippov mlajši brat Max in oče Stefan. Verjetno ni potrebno posebej omenjati tega, da so sledile minute spoznavanja med starši, nikakor nismo mogli mimo ogleda celotne hiše in seveda pogovora o novostih. Sledilo je tudi veselje ob odpiranju daril, ki smo jih prinesli za moje gostitelje. Skupaj smo pojedli še kosilo si izmenjali še nekaj besed, pogledov in objemov, nato pa so moji starši in sestra odšli nazaj proti Sloveniji, saj jih je čakala še dolga pot domov.
Začelo se je zares. Malce smo še posedeli, nato pa smo se odpravili pripraviti mojo sobo, posteljo in vse potrebno. S težkimi napori sem odprl moj kovček in se lotil zlaganja oblek (bolje rečeno odkrivanja kaj vse sem v soboto odnesel od doma). Po končanem raziskovanju in odkrivanju novih skrivnosti moje partljage sem se enostavno zleknil naslanjač v Philippovi sobi in si odpočil od dolgega potovanja. Tudi ostali se niso branili počitka, vsak nekje v svojem kotu, saj so šele včeraj prišli z dvotedenskih počitnic na Floridi (časovna razlika je vidno utrudila predvsem Maxa). Kmalu je sledilo dejanje imenovano prvi poiskus pisanja bloga. Verjetno lahko sklepate, da mi ni uspelo. Vse kar sem popoldne spravil iz sebe je bilo to, da sem odkril kako na tipkovnici spremeniti vse nemške črke v naše šumnike, poslal sem nekaj e-poštnih sporočil in raziskal svet Applovega računalnika, katerega so mi dodelili Heindlovi.
Prvi dan, prvi obiski, prve izkušnje. Zdaj lahko rečem "naši", so se odločili, da bomo odšli na kavo k njihovim prijateljem. Sicer jaz, Philipp in Max ne pijemo kave, a Philipp je izjavil, da je to edina dobra kava v Scheinfeldu (tudi edina, ki jo pije), zato sem se odločil, da bom tudi sam spil kakšno skodelico. Prispeli smo. Sprejel nas je izredno zanimiv (fotografski) par in njuna hčerka. Zakaj fotografski? Kar doma sta si uredila fotografski atelje. Za Christiana, ki je bil sošolec Philippovih staršev, je fotografiranje služba, medtem ko je fotografiranje za Rahel le hobi. Prav iz tega studija, ki mi ga je Rahel ponosno razkazala med našim obiskom, prihaja večina fotografij Adidasovih oblačil, ki jih vidimo v reklamnih revijah različnih trgovin. Priznati moram, da sem bil presenečen nad velikostjo in predvsem tehnično opremljenostjo studija. Le stoj in glej. Ob prijetnem druženju ob kavi in, kot me je poučila Rahel, za popoldne obveznemu pecivu smo preživeli krasno popoldne. Kmalu se je na mizi pred menoj pojavil prenosnik in že smo si ogledovali slike, ki sta jih na svojih potovanjih posnela Rahel in Christian. Priznati moram, da sta prepotovala velik del sveta in to ne sama, ampak skupaj s komaj dveinpolletno hčerko. Pravzaprav sta "prepotapljala" velik del sveta, saj je Rahel, ki sicer prihaja iz Švice, potapljaška inštruktorica. Po večurnem uživanju ob kavi, slikah, klepetu in pecivu smo se poslovili in odpravili še na hiter obisk k Philippovim starim staršem. Doživeli smo seveda prijeten sprejem. Pravzaprav sem bil presenečen, da se me je babica spomnila še od lanskega leta, saj sva se videla le enkrat (pa še to za zelo kratek čas). Nismo ostali dolgo, saj smo si vsi počasi želeli večerje in počitka. Doma smo se odpravili vsak v svojo sobo in se malce odpočili. Sam sem takrat končno uspel spisati pri del tega bloga, nato pa je sledila (pozna) večerja. Kljub temu, da nisem bil posebej lačen sem obljubil, da bom vsaj prisedel k mizi in malce poskusil. No, to pokušanje se je prelevilo v pravo pojedino, lahko si predstavljate. Prijeten klepet po večerji o načrtih za jutri se je kaj kmalu zaključil. Tudi tukaj imamo namreč jutri šolo.
Tako zdaj pišem in poslušam, kako se vse počasi umirja. Vesel sem, da je današnji dan minil tako kot je, saj sem že danes doživel mnogo prijetnih stvari. Od srečanja obeh družin, obiska pri Rahel in Christianu, obiska pri starih starših, pa vse do prijetnih majhnih trenutkov z družino.
Ne morem si kaj, da ne bi z vami delil tudi nekaj fotografij, ki sta jih posnela Rahel (www.rahelhabermeier.com) in Christian (www.christianhabermeier.de). Vzemite si čas in si jih oglejte, nekatere so res krasne.
Sedaj je počasi že vse tiho, iz kuhinje še prihaja zvok pospravljanja posode , iz Maxove sobe se vsake toliko časa sliši le še kakšen rahel premik, medtem ko Philipp uživa v svojem kraljestvu. Na strešnem oknu se pojavljajo vedno večje dežne kaplje, čeprav se je danes za nekaj časa celo pojavilo sonce in smo videli celo pravi poletni sončni zahod. Kakorkoli že, menda se bo vreme izboljšalo (do torka) in lahko bomo uživali v poletnih temperaturah.
Poln občutkov, misli in pričakovanj, kako bo jutri v šoli, se bom počasi odpravil spat.
Kaj naj rečem,... bis morgen!
Na kavi v "fotostudiju"
Potovanje
No, pa se je začela težko pričakovana prva avantura letošnjega poletja. Trije tedni življenja po nemško, trije tedni življenja v Scheinfeldu, pri Heindlovih.
Za mano je naporen teden, kaj teden, za mano je celotno šolsko leto in končno se lahko odklopim od šole ter zajadram v zaslužene (malce bolj zgodnje) počitnice. In kako se najlažje odklopiti od napornega vsakdana? Preprosto odpotuješ v Nemčijo in tam preživiš tri tedne.
Verjetno se marsikdo sprašuje, zakaj sem se sploh odločil da odpotujem v Scheinfeld in tu preživim tri tedne. Odgovor je preprost, želel sem še enkrat okusiti kako je živeti tukaj, še enkrat videti mojo "drugo družino" in doživeti nekaj posebnega, norega (kar ti trije tedni definitivno bodo, v to sem prepričan).
Tokrat za razliko od lanskega leta, ko smo v Scheinfeld odšli skupaj s sošolci in profesoricama, nisem čutil nobene napetosti o tem kaj bo, kaj se bo zgodilo in kako bo. No ja, v bistvu tudi nisem imel časa, da bi se ukvarjal s takšnimi mislimi. Mogoče sem se tega, da odhajam za tri tedne v Nemčijo, pričel zavedati šele dan pred odhodom, ko sem lahko pozabil na vse ostale skrbi. Priznati moram, da me je šele v petek zvečer, ob pakiranju stvari v moj (za tri tedne premajhen) kovček spreletela misel, da res odhajam in to niso več le morebitni načrti, temveč realnost. Ob tej misli pa me je spreletel tudi strah oz. tista pozitivna trema, kot pred vsakim potovanjem, zaradi katere sem se zamislil ali je prav da grem. In zdaj, ko pišem že in naslanjača v Scheinfeldu lahko rečem, da je bil strah povsem odveč, kar sem nekako vedel že takrat.
Karkokoli že, petkov večer in popoldne sta minila ob poslavljanju od družine in prijateljev, številnih "poslovilnih pijačah" ter pakiranju. V želji, da bi do konca pripravil še ta blog, ki ga ravnokar berete (kar mi očitno ni uspelo v petek), sem odšel spat zelo pozno, s polno glavo misli. V soboto sem se skupaj z družino napotil proti Scheinfeldu, a v našem načrtu to ni bila končna destinacija za sobotni del potovanja. Odločili smo se ogledati še Passau in Regensburg ter nato prenočiti.
Bil sem utrujen od vsega in kot že prejšnji večer poln misli in pričakovanj. Po nekaj urni vožnji smo se ustavili. Passau je bil dobesedno zaprt. Zapirali so ga mnogi oblaki in pa zapore. Verjetno se sprašujete zakaj zapore. Passau je sicer mestece, ki leži na sotočju ali pa če želite "tritočju" Inna, Donave in manjše reke Ilza. Zaradi večdnevnega obilnega dežja pa so te reke pričele poplavljati in mnogi predeli mesta so bili zaprti z zaporami. Kljub dežju in popolavam se nismo predali. Ogledali smo si mestno jedro, odšli na vrh vzpetine, da smo dobro videli sotočje in se odpravili na "špico" mesta, kjer se stikajo vse tri reke. Na žalost tja nismo uspeli priti, zaradi že omenjenih poplav. Verjetno pa mi je uspelo nekaj, kar lahko uspe le redkim. Hodil sem po sredi Donave, saj je prestopila bregove in poplavila cesto. Med cesto in samo reko pa je ostal del pločnika, ki je bil kopen.
Po, kar dolgem, k sreči "nedeževnem" sprehodu, smo se odpravili naprej proti našemu hotelu in nato proti Regensburgu. Tudi Regensburg, ki leži ob Donavi, je že bil rahlo pod gladino vode. Na našo srečo je tudi tukaj prenehalo deževati in lahko smo se sprehodili po starem mestnem jedru, si ogledali znameniti most in seveda znamenitost vsakega večjega kraja-cerkev ter si privoščili večerjo v eni izmed tamkajšnjih gostiln. Našo večerjo so dodatno popestrili zavedni Bavarci (opremljeni vsak s svojim pivom, dresom in seveda tipičnimi "irharicami"), ki so se ravno v tistem času zbrali, v očitno priljubljeni gostilni, da bi si skupaj ogledali tekmo Bayerna, ki se je s Stuttgartom pomeril za nemški pokalni naslov. Prijetno potovanje smo utrujeni zaključili v hotelu.
Tako sem že prvi dan videl marsikaj novega in zanimivega, a pred menoj je še ogromno. Ravno zaradi tega, ker želim vse, kar se mi bo zgodilo deliti z vami, sem se odločil, da bom pisal ta blog o življenju po nemško. Mislim, da je to najboljši način, da vam sporočim kako sem in kako se imam. Upam, da vam bom z vsemi opisi, slikami in razmišlanji, ki bodo še sledili, pričaral vsaj košček tega, kar bom doživel. Predvsem pa, da vam bom vsaj malo popestril in polepšal kakšen večer ob branju tega bloga.
Obljubim vam, da se bom trudil pisati karseda zanimivo in vam skušal prikazati vse pripetljaje, srečanja in dogodke, ki jih bom doživel, ne obljubim pa slovnične brezhibnosti, saj sem sedaj v svetu nemščine in bom počasi pričel razmišljati po nemško (vsaj upam), poleg tega je izredno težko pisati v slovenščini z nemško tipkovnico. Tu in tam pa se zgodi tudi to, da sam napravim kakšno slovnično napako. Zato se že vnaprej opravičujem vsem profesorjem slovenščine, ki bodo morebiti brali ta blog, prav tako pa se opravičujem tistim, ki jih bodo manjše slovnične napake močno motile.
Kot sem že rekel, upam, da boste uživali ob branju.
Za mano je naporen teden, kaj teden, za mano je celotno šolsko leto in končno se lahko odklopim od šole ter zajadram v zaslužene (malce bolj zgodnje) počitnice. In kako se najlažje odklopiti od napornega vsakdana? Preprosto odpotuješ v Nemčijo in tam preživiš tri tedne.
Verjetno se marsikdo sprašuje, zakaj sem se sploh odločil da odpotujem v Scheinfeld in tu preživim tri tedne. Odgovor je preprost, želel sem še enkrat okusiti kako je živeti tukaj, še enkrat videti mojo "drugo družino" in doživeti nekaj posebnega, norega (kar ti trije tedni definitivno bodo, v to sem prepričan).
Tokrat za razliko od lanskega leta, ko smo v Scheinfeld odšli skupaj s sošolci in profesoricama, nisem čutil nobene napetosti o tem kaj bo, kaj se bo zgodilo in kako bo. No ja, v bistvu tudi nisem imel časa, da bi se ukvarjal s takšnimi mislimi. Mogoče sem se tega, da odhajam za tri tedne v Nemčijo, pričel zavedati šele dan pred odhodom, ko sem lahko pozabil na vse ostale skrbi. Priznati moram, da me je šele v petek zvečer, ob pakiranju stvari v moj (za tri tedne premajhen) kovček spreletela misel, da res odhajam in to niso več le morebitni načrti, temveč realnost. Ob tej misli pa me je spreletel tudi strah oz. tista pozitivna trema, kot pred vsakim potovanjem, zaradi katere sem se zamislil ali je prav da grem. In zdaj, ko pišem že in naslanjača v Scheinfeldu lahko rečem, da je bil strah povsem odveč, kar sem nekako vedel že takrat.
Karkokoli že, petkov večer in popoldne sta minila ob poslavljanju od družine in prijateljev, številnih "poslovilnih pijačah" ter pakiranju. V želji, da bi do konca pripravil še ta blog, ki ga ravnokar berete (kar mi očitno ni uspelo v petek), sem odšel spat zelo pozno, s polno glavo misli. V soboto sem se skupaj z družino napotil proti Scheinfeldu, a v našem načrtu to ni bila končna destinacija za sobotni del potovanja. Odločili smo se ogledati še Passau in Regensburg ter nato prenočiti.
Bil sem utrujen od vsega in kot že prejšnji večer poln misli in pričakovanj. Po nekaj urni vožnji smo se ustavili. Passau je bil dobesedno zaprt. Zapirali so ga mnogi oblaki in pa zapore. Verjetno se sprašujete zakaj zapore. Passau je sicer mestece, ki leži na sotočju ali pa če želite "tritočju" Inna, Donave in manjše reke Ilza. Zaradi večdnevnega obilnega dežja pa so te reke pričele poplavljati in mnogi predeli mesta so bili zaprti z zaporami. Kljub dežju in popolavam se nismo predali. Ogledali smo si mestno jedro, odšli na vrh vzpetine, da smo dobro videli sotočje in se odpravili na "špico" mesta, kjer se stikajo vse tri reke. Na žalost tja nismo uspeli priti, zaradi že omenjenih poplav. Verjetno pa mi je uspelo nekaj, kar lahko uspe le redkim. Hodil sem po sredi Donave, saj je prestopila bregove in poplavila cesto. Med cesto in samo reko pa je ostal del pločnika, ki je bil kopen.
Po, kar dolgem, k sreči "nedeževnem" sprehodu, smo se odpravili naprej proti našemu hotelu in nato proti Regensburgu. Tudi Regensburg, ki leži ob Donavi, je že bil rahlo pod gladino vode. Na našo srečo je tudi tukaj prenehalo deževati in lahko smo se sprehodili po starem mestnem jedru, si ogledali znameniti most in seveda znamenitost vsakega večjega kraja-cerkev ter si privoščili večerjo v eni izmed tamkajšnjih gostiln. Našo večerjo so dodatno popestrili zavedni Bavarci (opremljeni vsak s svojim pivom, dresom in seveda tipičnimi "irharicami"), ki so se ravno v tistem času zbrali, v očitno priljubljeni gostilni, da bi si skupaj ogledali tekmo Bayerna, ki se je s Stuttgartom pomeril za nemški pokalni naslov. Prijetno potovanje smo utrujeni zaključili v hotelu.
Tako sem že prvi dan videl marsikaj novega in zanimivega, a pred menoj je še ogromno. Ravno zaradi tega, ker želim vse, kar se mi bo zgodilo deliti z vami, sem se odločil, da bom pisal ta blog o življenju po nemško. Mislim, da je to najboljši način, da vam sporočim kako sem in kako se imam. Upam, da vam bom z vsemi opisi, slikami in razmišlanji, ki bodo še sledili, pričaral vsaj košček tega, kar bom doživel. Predvsem pa, da vam bom vsaj malo popestril in polepšal kakšen večer ob branju tega bloga.
Obljubim vam, da se bom trudil pisati karseda zanimivo in vam skušal prikazati vse pripetljaje, srečanja in dogodke, ki jih bom doživel, ne obljubim pa slovnične brezhibnosti, saj sem sedaj v svetu nemščine in bom počasi pričel razmišljati po nemško (vsaj upam), poleg tega je izredno težko pisati v slovenščini z nemško tipkovnico. Tu in tam pa se zgodi tudi to, da sam napravim kakšno slovnično napako. Zato se že vnaprej opravičujem vsem profesorjem slovenščine, ki bodo morebiti brali ta blog, prav tako pa se opravičujem tistim, ki jih bodo manjše slovnične napake močno motile.
Kot sem že rekel, upam, da boste uživali ob branju.
Passau
"Sredi Donave"
Most v Regensburgu
Naročite se na:
Objave (Atom)